Kekov zbledeli šarm
Če bi zapisali, da so do konca kvalifikacij za nogometno svetovno prvenstvo v Katarju še štiri tekme in da ima zato Slovenija še možnosti za uvrstitev, bi šlo za klasično teoretično ohranjanje upanja. V praksi pa dobro vemo, da je šest točk naskoka Hrvaške in Rusije, ki vodita mrtvi tek v boju prvo mesto v skupini H, za sedanjo podobo slovenske nogometne reprezentance nedosegljiva prednost. Sprijazniti se je treba, da bo še en velik nogometni dogodek v zadnjem desetletju minil brez slovenske udeležbe. Zanesljivo pa je tudi čas, da se odgovorni vprašajo, kako naprej in kakšno vizijo reprezentančnega (in slovenskega) nogometa sploh imajo. Uspeh vsakokratnega vodstva nogometne zveze NZS se ocenjuje predvsem skozi optiko reprezentančnih (ne)uspehov, čeprav bi njihovo delo morali ocenjevati na podlagi (ne)dela drugje, od mlajših selekcij do prve lige.
“Moramo povedati, ali si res želimo kaj narediti ali pač pridemo v reprezentanco le zato, da kdo ne bo rekel, da nismo prišli,” je po porazu s Hrvaško brez dlake na jeziku izjavil edini pravi zvezdnik te ekipe Jan Oblak. Le kdo bi mu oporekal? Še Josip Iličić v tem ciklu ni pokazal nobene dodane vrednosti, ki bi izstopala iz brezvoljnosti in brezzobosti, ki jo je izžarevala slovenska vrsta. Ta bi na Poljudu lahko zmagala le v točkovanju frizur, kot je cinično zapisal nek komentator.
Kek je prišel kot odrešenik. To ni bil, je pa njegov šarm dolgo držal. Po žalostni predstavi na Poljudu niti tega ni več.
Matjaž Kek je na selektorskem mestu od leta 2018. Po Srečku Katancu in Tomažu Kavčiču, slabo veščim komunikacije, ki je v teh časih skoraj tako pomembna kot podoba na igrišču, je Kek prišel kot odrešenik. To ni bil, je pa njegov šarm dolgo držal. Vendar po žalostni predstavi na Poljudu niti tega nima več. In povsem na mestu je vprašanje, koliko je smiselno pogrevati stare, uspešne čase s selektorskimi vrnitvami, kot je bila najprej Katančeva in zdaj Kekova.
Je to, kar gledamo zadnje čase, realna vrednost izbrane vrste? Kdor bo branil selektorja, bo temu nemudoma prikimal, kdor bo skušal gledati širše pa bo iskal vzrok tudi v selektorju. Če že moštvu manjka talenta, bi vsaj pričakovali tekanje in boj na igrišču. A niti tega ni, kar kaže, da tudi znotraj moštva ni prave kemije. Naloga, da ustvari ustrezno vzdušje v ekipi, je v veliki meri selektorjeva in to mu ne uspeva. Dobro bi bilo vedeti, zakaj ne.