Kdo se igra z našo hrano?

Naša dejanja so naša prihodnost. Z zdravim prehranjevanjem za svet brez lakote. Takšno je geslo letošnjega svetovnega dneva hrane, ki ga obeležujemo prav danes. V Sloveniji z nekoliko grenkim priokusom, glede na to, da pristojni z veliko zamudo pojasnjujejo, zakaj niso potrošnikov pravočasno obvestili o žveplanih čevapčičih in zakaj je šele zdaj znan seznam gostinskih lokalov, ki so jih lani doletele kazni zaradi takšnih in drugačnih nepravilnosti. Med drugim tudi zaradi hrane s pretečenim rokom in zaradi slabih higienskih razmer.

Marsikateri od teh lokalov je medtem menjal lastnika ali celo zaprl vrata. V nekaterih primerih je šlo za birokratske malenkosti, v drugih pa za zelo resne pomanjkljivosti, ki bi lahko (ali celo so) vplivale na zdravje ljudi, ki so se v teh lokalih prehranjevali.

Potrošniki smo prepuščeni temu, kar nam ponujajo v trgovinah. In čeprav za nekaj plačamo več, ni zagotovila, da je tudi zdravo.

Sprenevedanje, v čigavi pristojnosti je obveščanje in katera služba ni storila tistega, kar bi morala, je bolj ali manj vse, kar uspeva vrhunsko zbirokratiziranemu državnemu aparatu, ki za varno hrano skrbi bolj z nazivom kot s čim drugim. Izgovori, da sporni čevapčiči niso bili več v obtoku, ko so bili znani rezultati, ter da njihovo zmrzovanje ni običajna uporaba, bi bili smešni, če ne bi bilo v igri tudi zdravje ljudi. Vse bolj se zdi, da so inšpekcijski nadzori namenjeni le pobiranju kazni, ne pa skrbi za neoporečno hrano.

Žal je naša država po stopnji samooskrbe s hrano na zadnjem mestu v Evropi, zaradi česar smo prisiljeni kupovati uvoženo, od sadja in zelenjave do mesa, če se omejimo le na surovo. Ne moremo preveriti, s pomočjo katerih dodatkov je zrasla, čeprav nas prepričujejo, da pristojne institucije - tuje in naše - spremljajo prehranske verige. Potrošniki smo prepuščeni temu, kar nam ponujajo v trgovinah. In čeprav za nekaj plačamo več, ni zagotovila, da je tudi zdravo. Kot ni nujno, da je nekaj, kar na prvi pogled ni privlačno, slabega okusa in oporečno.

Le redki v naši državi natančno vedo, kaj imajo na krožniku. Zato večina potrošnikov, ki tega ne ve, od države pričakuje ustrezen in resen odnos do hrane, ne pa leporečja brez vsebine. Že od nekdaj so otroke učili, naj se ne igrajo s hrano. Morda bi morali zdaj to prenesti na državne uradnike. Ne nazadnje so tudi oni potrošniki, ko zaprejo vrata svojih pisarn.


Preberite še


Najbolj brano