Kdaj bo srečo zamenjala pamet
Imeli smo srečo: kerozin, ki je na koprski progi več mesecev grozil, da bo onesnažil pitno vodo za vso Istro, do vode ni prišel. Srečo smo imeli tudi ob požaru v Podskrajniku, ki bi lahko onesnažil drugi pomemben primorski vir pitne vode, v Malnih. Srečno se je aprila končalo tudi drvenje 182 metrov dolgega tankerja v koprsko pristanišče, ki bi lahko povzročil ekološko katastrofo v celotnem Tržaškem zalivu.
Lepo. Toda: se moramo v 21. stoletju res zanašati na srečo? Se gremo ruleto ali probleme rešujemo z znanjem in pametjo? Ali jih, še bolje, predvidimo in preprečimo?
Nič ne pomaga, če okoljski minister podpira električna kolesa, če na drugi strani infrastrukturna ministrica načrtuje širitev avtocest namesto posodobitve železnic in vlakov.
Znanja imamo dovolj. A prav na področju okolja kažemo, da ga politika ne zna ali noče uporabiti. Da problemov ne zna reševati, kaj šele, da bi jih predvidela. Kako sicer razumeti že leta trajajoče težave z gorami odpadne embalaže, pa sveže težave z odpadnim blatom na vseh čistilnih napravah, pa požare, ki so se dogajali celo leto v skladiščih odpadkov? Z razumom ne.
Pametna politika ve, da so veliki kupi odpadkov, na milost prepuščeni soncu, kot tempirana bomba, zato predvidi in uzakoni zanje primerno urejeno skladišče, v katerem ne more priti do požara; za tisto milijoninko možnosti, ki se kljub temu zgodi, pa ima vgrajeno ustrezno samodejno gašenje. Pametna politika tudi predvidi, kaj se bo zgodilo z blatom iz čistilnih naprav, kaj lahko onesnaži vire pitne vode in jih pred tem ustrezno zavaruje.
A pametna politika ni možna z enim ministrom, temveč le s celotno vlado. Nič ne pomaga, če okoljski minister denarno podpre nakup električnih koles, če na drugi strani infrastrukturna ministrica načrtuje širitev avtocest namesto posodobitve železnic in vlakov. Nič ne pomaga, če vpišemo pravico do pitne vode v ustavo, hkrati pa stresamo po Počku snovi, ki jo ogrožajo. In nič ne pomaga, če železnice plačujejo Wernerja, da prepeva o vlakih, če se vlaki cijazijo kot v času cesarja in če je vožnja z njimi dražja kot z avtomobilom.
Pametna politika bi vse to izračunala, naredila na železnicah red, jih posodobila in pocenila za vse, ne samo za upokojene volilce.
To bi delala pametna politika. Naša žal stavi na srečo.