Kam na starost?

Vsakdo si na jesen želi mirno, varno in polno življenje. To je odvisno od kolikor toliko dobrega zdravja. Le tako lahko ostareli spodobno skrbi sam zase, ni odvisen od bližnjih ali od pomoči usposobljenih negovalcev.

Za slednje so v občinah k sreči poskrbeli. Je pa ta mreža in količina pomoči na domu odvisna od občinskega proračuna, še bolj od posluha in darežljivosti tistih, ki razporejajo denar za to pomoč.

Domov za starostnike je krepko premalo, še zlasti, ker so poleg torišč polnega življenja v njih tudi negovalni oddelki, po katerih je vse več povpraševanja. Domovi so natrpani, tudi zato več ne ustrezajo standardom. Vrste za sprejem so izjemno dolge, ponekod čakajo po več let. Zato mnogi, ko so še pri močeh, že vnaprej pošljejo prošnjo za sprejem. Nekaj je tudi zasebnih domov z oskrbo na višji ravni. A cene so navite in jih borna pokojnina, s skromnimi dohodki svojcev vred, ne zmore. Nedopustno za humano družbo, za kakršno se razglašamo!

Tudi negovalnih bolnišnic - z izjemo ene, dveh - ni. Kljub pospešenemu naraščanju števila težkih ostarelih bolnikov in dementnih, kljub ugotovitvi, da se življenjska doba daljša in smo vse starejša družba.

Država in politiki - izvoljeni odločevalci na državni in občinskih ravneh - o domovih za starostnike in negovalnih bolnišnicah doslej niso hoteli razmišljati. Raje so vsakič denar zapravljali za trenutno všečnost pred volitvami in si skušali postaviti takšne ali drugačne spomenike. Ostarelim, nemočnim, bolnim in njihovim svojcem to ne koristi in mukoma skrbijo zase oziroma zanje. Nekateri morajo še dodatno najemati negovalce na domu, saj zagotovljena pomoč pri dementnih, rakavih in drugih težkih bolnikih ne zadošča za ves čas, ko sorodniki izgorevajo v službah z vse daljšim urnikom.

Razmere so odsev naših civilizacijskih norm, tankočutnosti in (ne)humanosti. Zanje je odgovorna politika, vsaka vlada doslej. Žal pa s starostniki ni ne dobička ne slave.


Najbolj brano