Kako lepo je živeti v Piranu
Komentarji
22. 08. 2018, 06.00
, posodobljeno: 07. 10. 2018, 19.37
Kako lepo je živeti v Piranu, je misel, v kateri se vsaj enkrat na leto okopa fantazija številnih turistov. Občina, ki je z 1,4 milijona prenočitvami (k številkam prispeva ne samo Piran, temveč tudi Portorož) najmočnejša slovenska turistična destinacija, se kot številna druga turistična mesta, pa naj bodo to Bled, Dubrovnik ali London, spopada z gnečo, ki jo domačini potrpežljivo prenašajo, a le do neke meje. In meja je kaj drugega kot parkirni prostor.
Zamislimo si Pirančana sredi turistične sezone. Za mesečni abonma na odprtem parkirnem prostoru Fornače je plačal 13 evrov in plačal ga je tudi v juniju, juliju in avgustu. Ampak njegov abonma mu daje zgolj pravico, da tam parkira, nikakor pa mu ne zagotavlja prostega parkirnega mesta. Razlog, zakaj je tako, je matematično preprost. Če je vseh parkirnih mest v Piranu 2293 in imetnikov abonmaja 3573, se račun v korist tistih, ki plačajo in bi radi tudi parkirali, nikakor ne izide. Nekdo se je torej že od začetka vzpostavljanja sistema odločil, da bo prodal več abonmajev, kot lahko mesto ponudi parkirnih mest. In posledično so Pirančani v veliki stiski in upravičeno nejevoljni.
Normalno naj bi postalo, da nekdo s parkirnim abonmajem sredi avgusta tudi eno uro kroži po mestu in išče prosto parkirno mesto. Ker hoče domov. Noče se niti kopati niti pojesti jastoga niti obiskati cerkve Sv. Jurija. Hoče domov.
Domačini v turistični sezoni hitro postanejo ujetniki svojega mesta. Ujetništvo ne sme postati stvar navade ali potrpežljivosti na račun tega, da Pirančani živijo v za mnoge najlepšem mestu na svetu. A prav to občinske oblasti od njih pričakujejo. Normalno naj bi postalo, da nekdo s parkirnim abonmajem sredi avgusta tudi eno uro kroži po mestu in išče prosto parkirno mesto. Ker hoče domov. Noče se niti kopati niti pojesti jastoga niti obiskati cerkve sv. Jurija. Hoče domov. Pa ne more. Ko dobi prostor za parkiranje, bi svoj avto na njem najraje zabetoniral, vendar ga čaka pot v službo, vrtec, morda celo k prijateljem v Sv. Peter. Odpravi se z védenjem, da bo sekundo pozneje, ko bo speljal, na sproščene parkirne decimetre z olajšanjem zapeljal nekdo drug. In ko se bo vrnil domov, se bo nadaljevala prej omenjena parkirna kalvarija. Turizem smo ljudje, obenem pa so tudi domačini zgolj ljudje.