Je kuga, a ni ne vojske ne lakote
Ker humor nikoli ne ugasne, niti ko je najbolj hudo, se je marsikdo včeraj spraševal, kaj pride naslednje. Muhe? Kobilice? Morda napad vesoljcev? Godzila, kot je rekel mlad hrvaški televizijski novinar? Burja? Žled? Poplave?
Primorci, žal, zelo dobro vemo, kako se čuti tresenje tal. Odrasli ljudje smo doživeli zadnja dva potresa v Posočju. Nekoliko starejši se dobro spominjajo potresov v Furlaniji leta 1976. Včerajšnje prebujanje je bilo zato za veliko ljudi strašljiv spomin na hude čase. Seizmologi potrese opisujejo z dvema ključnima številkama. Magnituda je povsem empirični podatek, ki ga zabeležijo seizmografi, učinek, definiran po Evropski potresni lestvici, pa je bolj kompleksna in kvalitativna kategorija ter govori o tem, kaj je tresenje tal povzročilo. Za kolikokrat se pomnoži dejanski učinek včerajšnjega zagrebškega potresa na blagostanje in zdravje ljudi, če v enačbo vnesemo spremenljivko pandemije, je verjetno nemogoče izračunati. Kot si je nemogoče predstavljati, kako je sosedom katastrofo preživljati, ne da bi se s sočlovekom smeli objemati in držati za roke. Zanimivo: potres in virus, oba sta nevidna sovražnika. Nepredvidljiva in težko premagljiva. Kar pa ne pomeni, da je vojna.
Zanimivo: potres in virus, oba sta nevidna sovražnika. Nepredvidljiva in težko premagljiva. Kar pa ne pomeni, da je vojna.
Ni vojna. Res ne. Živimo v miru, v blagostanju in stabilnosti. In ni, kot je včeraj napisal slovenski premier, kot da bi Evropa zdrsnila v srednji vek. Imamo visoko raven solidarnosti, ki jo izkazujemo prav vsak dan, imamo jasno opredeljene neodtujljive človekove pravice, pa čeprav jih moramo nenehno utrjevati pred ideološkimi potresi. Imamo kompleksno ekonomijo, ki je po svoje ranljiva, ampak tudi prožna in prilagodljiva. Imamo demokratično kulturo, ki se tu pa tam upeha, a nam kljub temu daje uporabna orodja za kritično razmišljanje in dialog. Imamo znanost, ki zna izmeriti potrese in ve, kako nastanejo. Ki vidi virus pod mikroskopom, ga zna opisati, razviti cepiva in zdravila. Imamo tehnologijo, s katero izpod ruševin rešimo ljudi žive in zdrave in s katero številnim pacientom omogočimo, da dihajo in premagajo še tako hudo virusno pljučnico.
Ko se sredi pandemije zatresejo še tla, se hitro zdi, da je konec sveta. In verjeti apokaliptičnim pridigarjem je nenadoma lahko. Ni pa pametno.