Ida, Boris, Katja … niso le številke
S preselitvijo prvih dvanajstih stanovalcev Doma na Krasu v dve novi stanovanjski enoti v Divači so v kraškem zavodu naredili prve, pomembne korake na strmi, dolgi in polen polni poti deinstitucionalizacije, ki je terjala marsikatero žrtev. Tudi v obliki zamenjave bivšega direktorja zavoda, ki je, kot so mu očitali, premalo premišljeno in mimo stroke v Divači namesto sprva načrtovanih dveh kupil kar štiri hiše, s tem pa si prislužil pravi pogrom skupine tamkajšnjih krajanov, za katere je bilo menda sprejemljivo, da v svojo skupnost sprejmejo do dvanajst oseb s posebnimi potrebami, nikakor pa ne 26.
In ne, tu ne govorimo o kriminalcih, prestopnikih, deviantih, govorimo o osebah s posebnimi potrebami in duševnimi stiskami, ki jim življenje ni prizanašalo, temveč jih je, največkrat zavržene od družbe in celo svoje lastne družine, potisnilo za vrata institucije, kjer so si do konca življenja prisiljeni sobo deliti s še tremi ali celo štirimi stanovalci. Vsak seveda s svojimi potrebami in težavami. Tudi strokovni delavci v zavodu priznavajo, da so stanovalci znotraj zavoda zaradi prenatrpanosti in kadrovske podhranjenosti podvrženi vsakodnevni rutini, ki kaj več od zagotavljanja osnovnih potreb po hrani, zdravilih in čistoči niti ne more nuditi.
Želijo si čim bolj vsakdanjega življenja, vključenosti, topline in pozornosti. Skupnost od njih lahko le prejema – lekcije strpnosti, spoštovanja drugačnosti in človekovih pravic.
Ida, Boris, Katja …. niso le številke. Želijo si čim bolj vsakdanjega življenja, vključenosti, človeške topline in pozornosti. Želijo si tudi svojega psa ali mačko, šivalni stroj, omarico, v katero bi pospravili najljubše predmete, ali pa le skromno pobarvanko. Radi bi si kot Katja prislužili čisto svoj denar, da bi lahko mamo za rojstni dan razveselili z darilom. Le kako bi lahko škodovali skupnosti? Skupnost od njih lahko le prejema - lekcije strpnosti, spoštovanja drugačnosti in človekovih pravic. Ob poplavi raznih duševnih bolezni se lahko prav vsak med nami znajde na njihovem mestu.
Življenje v domačem okolju nikakor ne bi smel biti privilegij, ampak pravica vsakega človeka. O tem govori tudi 19. člen Konvencije o pravicah invalidov, ki določa, da morajo imeti ljudje z ovirami možnost živeti v skupnosti. Da je bivanje v institucijah nehumano in sodi v neko drugo stoletje, opozarjajo tudi številni drugi mednarodni dokumenti. V Domu na Krasu že od leta 2001 na področju deinstitucionalizacije v Sloveniji orjejo ledino. Samo upamo in želimo si, da se bodo po koncu tega dolgotrajnega procesa vrata novih domov odprla ne le vsem 150 stanovalcem Doma na Krasu, temveč tudi prek 20.000 Slovencem, ki še živijo v institucijah.