Hočemo pokrajine?
Seznam strokovnjakov, ki sodelujejo pri pripravi nove pokrajinske zakonodaje, je impresiven. Na njem je kakih 60 znanstvenikov z vseh slovenskih univerz in različnih inštitutov. Že to je jasna manifestacija stroke, da je pokrajine treba ustanoviti.
Razlage, zakaj jih potrebujemo, so lahko zelo poljudne. Edini center, ki raste in očitno povečuje blaginjo svojega prebivalstva, je Ljubljana. Vsak dan se tja v službo vozi 90.000 ljudi. Statistike kažejo, da so se regionalna središča, ki bi se morala dinamično razvijati, začela spreminjati v spalna naselja. Podeželje se prazni, to, da največ prebivalstva izgubljajo obmejna območja, pa lahko postane vprašanje nacionalne varnosti, opozarjajo strokovnjaki iz vrst pravnikov, geografov, politologov ...
Vse to je račun brez krčmarja, če gumba za pokrajinsko zakonodajo ne pritisnejo poslanci.
Profil, ki manjka v tej strokovni skupini, so psihologi in psihoterapevti. Le ti bi morda lahko vplivali na ege lokalnih veljakov, ki so načeloma za ustanovitev čim manjšega števila čim večjih pokrajin, ne bi se pa odpovedali tisti mali izjemi, ki bi v samostojno pokrajino povezala njihovo občino in še pet sosednjih.
Strokovna skupina je zdaj narisala nov predlog zemljevida, upoštevala pripombe, ki jih je dobila na prvi predlog, a moti se, kdor meni, da zdaj ne bodo prihajale nove pobude, ki bi rade model 10+2 še nekoliko razbohotile.
Nadaljevale se bodo tudi polemike o tem, ali ne bi bilo bolje najprej določiti pristojnosti in financiranja ter šele nato risati zemljevide. V bistvu so ti poskusi vračanja na začetek rakasta rana vseh postopkov pri nas. Tudi drugi tir bi nekateri še vedno trasirali.
Pretekle izkušnje pravijo, da je pokrajinski zemljevid najtrši oreh. Poslanci morajo zakon, ki določa območja pokrajin, potrditi z dvotretjinsko večino. Šele od števila pokrajin in njihovih območij je nato odvisno, katere naloge bi te opravljale in koliko denarja bi potrebovale, pravijo pisci zakonskih predlogov.
Vse to pa je račun brez krčmarja, če gumba za pokrajinsko zakonodajo ne pritisnejo poslanci. To bodo storili, ko bodo vedeli, da se jim to izplača, saj to od njih zahteva širša javnost, ki jih bo za ustanovitev pokrajin nagradila z glasom na naslednjih državnozborskih volitvah. Takšnega pritiska, ki bi ga na državne politike izvajali državljani, za zdaj še ni čutiti.