Gremo mi po svoje
Nemčija ima po včerajšnjih podatkih približno štirikrat manj covid smrti na milijon prebivalcev od nas. Oni 267, mi 1013, Nemci so na žalostni svetovni lestvici na 66. mestu, mi na robu prve deseterice, na devetem mestu. Zato je nekaj nenavadnega v tem, da na dan, ko Nemčija sporoča, da do nadaljnjega uvaja trdo obliko lockdowna, mi razpravljamo o tem, da si bomo z nakupovanjem bolj ali manj nenujnih dobrin popestrili predbožično obdobje.
Za sprostitev nekaterih dejavnosti, ki se nam obeta do 23. decembra, ni nobenega racionalnega argumenta, vsaj ne takega, ki bi bil utemeljen v številu okuženih, hospitaliziranih, mrtvih. Razumeti gre pritiske gospodarstva, katerega velik del umira na obroke, ceniti gre priložnost, ki jo je del gospodarstva dobil, da nekaj zasluži. Pozdraviti gre tudi skrb vlade za umski mir in zdravje vseh, ki s(m)o že skoraj dva meseca bolj ali manj zaprti doma. A realnost, ki se nam nakazuje, je naslednja: številnim bo izlet v bližnji nakupovalni center nadomestil tradicionalni novoletni skok v katero od evropskih mest, namesto smučanja pa bo marsikdo v športnih trgovinah občudoval nove modele čelad, palic in smučarskih čevljev. Znotraj regij bomo drli v njihova središča, Koper, Nova Gorica, Ljubljana, Kranj bodo najbrž prepolni.
Nenavadno je, da Nemčija uvaja trdo obliko lockdowna, mi pa razpravljamo o tem, da si bomo z nakupovanjem popestrili predbožično obdobje.
Zdaj pa na povečano gnečo med trgovskimi policami in na ulicah cepimo naš dokazano malomaren odnos do mask in preventive nasploh, dodajmo še nekaj nagnjenosti k “švercanju”, ki ga je v vsakem od nas nekaj, in dobili bomo približno sliko tega, kar nas čaka. Krivulje bodo šinile navzgor. Upati je, da se motimo - a če bi se, ne bi bili doma že od oktobra, krivulje pa bi se obrnile navzdol. Pa se ne.
Na politiko navadno gledamo kot na ne najbolj posrečen teater, v katerem nastopajo tragični in komični liki, o njej se pogovarjamo, modrujemo, tudi prepiramo. Politika in vlada se z dosedanjim obvladovanjem epidemije ne moreta pohvaliti, nasprotno. Nič ne gre po njihovih načrtih, vse, kar gre lahko narobe, tudi gre. Razlogi so mnogoteri, o tem je bilo najbrž povedano vse, kar je bilo treba. Težava je le v tem, da po končani tokratni predstavi ne bomo zaploskali in odšli domov, pač pa bomo šteli žrtve. Mrtve, obubožane, bankrotirane, osirotele in ovdovele.