Goriška zmore še en salto mortale

Včeraj je bilo v Novi Gorici slišati, da je treba razmišljati o novih dolgoročnih rešitvah za razvoj gospodarstva. Da je regija morda malo preveč odvisna od enega samega trga in od določenih panog, da je treba razvijati vzdržne, perspektivne gospodarske dejavnosti. Ja. Ampak pričakovati, da se bo to zgodilo jutri, je nespametno.

Ko zagori hiša, je mogoče res pametno razmisliti o popolni obnovi električne napeljave ali zamenjavi sistema ogrevanja, ampak najprej je treba pogasiti požar. In Goriška potrebuje to. Pomoč pri reševanju akutnih bolečin, blaženju socialnih stisk in predvsem podporo pri ohranjanju poslovnih stikov, znanja, položaja na trgu, prepoznavnosti, torej vseh tistih elementov uspešnega poslovanja, ki jih je zelo težko ustvariti, a zelo lahko izgubiti čez noč. Kot hišo v požaru.

Ko zagori hiša, je mogoče res pametno razmisliti o obnovi električne napeljave, ampak najprej je treba pogasiti požar.

Vsekakor si regija, še najmanj pa obrtniki in gospodarstveniki, združeni v zbornicah in civilnih pobudah, ne zaslužijo pokroviteljskega karanja v slogu: “Kaj pa ste se tako navezali na italijanski trg.” Regija je namreč pred tridesetimi leti, kar je s stališča zgodovine tako rekoč včeraj, že izvedla gospodarski salto mortale. V letih, ko so zaradi političnih sprememb po vrsti padali ali se drastično krčili industrijski giganti: Vozila, Meblo, Ideal, Gostol ... je območje v turizmu, gostinstvu in igralništvu našlo svojo gospodarsko nišo. In se povsem naravno obrnilo čez mejo, k veliki in bogati Furlaniji Julijski krajini. Danes trditi, da sta za težave v regiji kriva gospodarska pasivnost in okornost, je zato krivično do meje žaljivosti. Goriška je več kot sposobna narediti še en salto. Potrebuje le dobro odskočno desko.

Morda zveni nekoliko populistično in retorično, ampak Goriška je državnemu proračunu v minulih dveh desetletjih res dala veliko. Če na grobo seštejemo samo igralniške koncesijske dajatve, se številka ustavi pri štirih milijardah. Kje so šele davek na dodano vrednost od številnih storitev in od trgovine ali trošarina za naftne derivate.

Čas je, torej, da se Ljubljana izkaže. Ker vsaka skupnost potrebuje pošteno solidarnost, tudi država. In ker je odprtost Goriške v čezmejni prostor v tem specifičnem trenutku res morda šibkost, ampak je dolgoročno, s stališča ekonomske prihodnosti Slovenije, velikanska prednost.


Preberite še


Najbolj brano