Goriška stvarnost je druga liga
V življenju se navadiš vsega. Tudi privrženci nogometašev Gorice se bodo morali sprijazniti še z drugim izpadom iz prve lige v treh sezonah. Lestvica ne laže, od preteklih zaslug, lovorik, pa tudi donosov se pač ne da živeti, zlasti če segajo poldrugo desetletje nazaj. Toliko je namreč minilo od zadnjega izmed štirih naslovov državnega prvaka, od danske pravljice, s katero je Gorica osupnila nogometno Evropo, pa še kakšno leto več.
Časi, ko se je na tribunah športnega parka trlo oglednikov, so minili, vrste gledalcev pa so se razredčile že pred nesrečnim virusom, ki je nemara le še bolj poglobil nogometno luknjo na Goriškem. Gre za večplastno krizo, ki ni od včeraj. Poljubno ji lahko obesimo različne pridevnike, kot so finančna, sistemska, vodstvena, ideološka, trenerska ali igralska. Prej ali slej se vedno odrazi na zelenici, njene korenine pa segajo že desetletje nazaj.
V nogometu do cilja vodijo različne poti, a ni bližnjic. V to se je tudi na napakah prepričalo sedanje vodstvo kluba.
Domnevni Parmini rešitelji, ki so prinesli zadnjo - pokalno - lovoriko brez kritja, so se izkazali tako rekoč za grobarje. Gorica je po njihovem odhodu ostala skoraj gola in bosa, pri čemer ne gre le za člansko ekipo. Nemara še večji udarec je utrpela mladinska šola, ki je zdaj milo rečeno neprepoznavna in gre po stopinjah članske ekipe. Za povrh je še razcepljena.
Na krivca gre težko pokazati s prstom, ve pa se, kdo nosi odgovornost. Hari Arčon je bil pred šestimi leti za položaj predsednika, ki so se mu ob padajočih okostnjakih iz omare vsi izmikali, rešitev. Je zdaj težava? Na to bo moral odgovoriti v prvi vrsti prav on. Gotovo pa je, da kot posameznik ne more prinesti lepših časov novogoriškemu nogometu, ki je na svojevrstnem razpotju.
Druga liga za Novo Gorico ni zanimiva, a več si očitno ne zasluži. Prej bi se veljalo vprašati, ali jo je takojšnja vrnitev med najboljše osrečila ali je zgolj zameglila stvarnost. Gotovo bo treba obrniti nov list, pa ne le z besedami. V nogometu do cilja vodijo različne poti, a ni bližnjic. V to se je tudi na napakah prepričalo sedanje vodstvo novogoriškega kluba, ki je bil nekoč slovenski vzor, pa ne le s predstavami in z rezultati na igrišču. V letošnji sezoni je, nasprotno, s svojimi potezami kljuboval nogometnim zakonitostim in zato plačal ceno na igrišču. Prva liga se bo prej ali slej vrnila. Kaj pa zaupanje?