Gajbice pod senčniki se (ne) vračajo
Kaj ima prosto prehajanje meja regij skupnega z “domačimi” jagodami in “istrskimi” šparglji? Nekaj že. Z obiskovalci iz vse Slovenije, ki že polnijo ceste proti morju, so se vrnili tudi obcestni prodajalci sadja in zelenjave. V Jagodju, Strunjanu, na cesti proti Dragonji, pa pred Ankaranom so običajno njihove postojanke. Pri tem ne mislimo na Marijo iz Marezig, ki bi tam prodala nekaj kilogramov svojih sveže nabranih češenj ali špargljev, ampak na takoimenovano zeleno mafijo; preprodajalce sadja in zelenjave, ki inšpektorjem ne morejo dokazati porekla pridelkov, ki jih ponujajo v gajbicah pod senčniki.
Obcestni prodajalci sadja in zelenjave neznanega porekla in vprašljive kakovosti so že vrsto let mora za inšpektorje. Pišejo jim kazni, tudi zasežejo pridelke, a podjetniki takoj zaprejo podjetje in transakcijski račun, tako da jim odločb ne morejo vročiti, kaj šele izterjati kazni. Medtem pa že ustanovijo novo podjetje-poštni nabiralnik in potrošnike zavajajo naprej.
Potrošnik danes ne more biti povsem prepričan, da v resnici jé tisto, za kar je plačal, in da to ne škoduje njegovemu zdravju.
V predlaganih spremembah zakona o kmetijstvu, ki je že nekaj časa v parlamentarnem postopku, se ministrstvo želi tega početja rešiti radikalno: vse sadno-zelenjadarske obcestne stojnice prepoveduje. Dovoljuje le prodajo na registriranih tržnicah. Bati se je samo, da bo s tem prikrajšana le Marija s češnjami, slamnati d.o.o.-ji s kameleonskimi imeni pa bodo našli kakšen nov način, da zaobidejo tudi novo zakonodajo.
Zavajanje potrošnikov pri hrani seveda ni naša obcestna pogruntavščina, ampak je globalni problem. Prodaja konjskega mesa za govedino, bivolja mocarela, ki bivola ni videla, namesto ekstra deviškega oljčnega olja v steklenici kakšna mešanica, pa ribe in morski sadeži iz ilegalnega ribolova od bogvekje, ... domišljija pri goljufijah s poreklom in sledljivostjo je brezmejna.
Potrošnik danes ne more biti povsem prepričan, da v resnici jé tisto, za kar je plačal, in pomembneje, da to ne škoduje njegovemu zdravju. V časih, ko je v marsikaterem družinskem proračunu cena prvo in edino merilo pri kupovanju hrane, pa je še toliko težje ostali na varni strani. A vendarle, kot pri vsaki stvari tudi pri ponudbi hrane - pa naj bo na obcestni stojnici, tržnici, v trgovini ali gostilni - velja pravilo: če se zdi preveč dobro, da bi bilo res, potem je precej verjetno res tako.