Dediščina vlade je slaba. Kaj pa alternative?

Če kaj ne pride vmes, bodo volitve čez dobre tri mesece in tudi današnji vrh koalicije s podporniki na Brdu pri Kranju gre razumeti kot del priprav nanje. Resda so ministri govorili o tem, kaj lahko še opravijo do konca mandata, a hkrati nastopa čas, ko se lahko pod ta mandat začne vleči črta.

Čuden mandat je bil, nemara najbolj čuden doslej. V zgodovino bo šel najbrž s predpono “korona”. Izbruh in razraščanje novega koronavirusa sta ga zaznamovala v največji mogoči meri. Nenavadno je pomisliti, da smo jeseni 2019 s prisego vlade Marjana Šarca vanj vstopili brez slutnje, da svet že kmalu čaka najhujša zdravstvena in posledično gospodarska, varnostna in na koncu družbena kriza v novejši zgodovini. A se je zgodilo natanko to.

Dediščina te vlade in njenih podpornikov, tudi tistih, ki se zdaj od nje oddaljujejo (Igor Zorčič in podobni), bo v prvi vrsti razgradnja družbene normalnosti in dostojnosti, po tem si jo bomo zapomnili.

V takšnih razmerah nobeni vladi ni lahko, koronavirus vselej poskrbi za nova presenečenja - pomislimo samo na omikron in njegovo izmuzljivost ter odpornost na cepiva. A vse to nobene vlade ne odvezuje odgovornosti za ohranjanje normalnih razmer in odnosov v družbi. Pri tem je naša pogrnila, saj je namesto miritve razmer in krepitve normalnosti v družbo vnašala konflikte, jih spodbujala in potencirala. Namesto usmerjanja energije v boj z virusom so se v vladi prepogosto malenkostno ukvarjali z osebnim preganjanjem kritikov, maščevalnimi potezami in brezsramno skrbjo za “svoje”. Če so se vlade pod vodstvom Janeza Janše v prvih dveh izdajah še nekako držale nazaj in skrbele za minimum osnovne dostojnosti, so te bariere zdaj povsem odpadle. Dela se, kar se hoče. Vse je primerno, vse se sme, omejitev ni, če se nanje naleti, pa se napade tiste, ki nanje opozorijo. Kritike, sodstvo, medije, nadzorne institucije. Oblast je nezmotljiva in kdor pomisli nasprotno, je sovražnik. Dediščina te vlade in njenih podpornikov, tudi tistih, ki se zdaj od nje oddaljujejo (Igor Zorčič in podobni), bo zato v prvi vrsti razgradnja družbene normalnosti in dostojnosti, po tem si jo bomo zapomnili.

Mencajoča opozicija, ki ima priložnost prinesti spremembo, na drugi strani še vedno zasleduje ozke strankarske in osebne cilje. Vtis je, da jih bolj od skupnega obrata države v drugo smer okupira skrb, da se tisti drugi, načeloma zaveznik in partner, ne povzpne preveč. Zelo slovensko. Med njimi ni zaznati zaupanja, tako zelo potrebnega za to, da bi volilno telo potegnili na svojo stran. Jasne programske alternative ni, samo zaveza, da se bodo po volilni zmagi obnašali lepše od sedanjih, pa bo premalo. V času, ko cene hrane in energentov divjajo, še posebej.


Preberite še


Najbolj brano