Čudeži v našem Absurdistanu
Res, umetniki so iz drugačnega testa kot politiki. Nekaj pomirjujočega, bodrilnega je v spoznanju, da so bili predsinočnjim vsi predsedniški kandidati zadovoljni z rezultati volitev. Naj so dobili veliko glasov ali samo peščico, so se pred kamerami vsi po vrsti smehljali in prikimavali, kako izvrstno da so se odrezali. Naši soustvarjalci sedme umetnosti se tako pred kamerami kakor za njimi obnašajo drugače. Grenkobe ne prikrivajo.
Pa bi vzdušje moralo biti praznično: 25. Festival slovenskega filma bo drevi v Avditoriju Portorož odprla premiera digitalno restavrirane klasike Vesna v čast pred pol stoletja umrlemu režiserju Františku Čapu, pred 120 leti rojeni montažerki Milki Badjura in pred 110 leti rojenemu skladatelju Bojanu Adamiču. Igralki Mileni Zupančič bodo podelili Badjurovo nagrado, zaploskali še marsikomu, do konca tedna se bo v tekmovalnem programu zvrstilo 63 filmov, v preglednem še 43, ljudstvo bo rajalo na koncertih ...
Filmarji delo omogočijo še mnogim drugim, v proračun pa prilijejo 40 milijonov evrov, zato res težko razumejo, da država “ne vidi smotrnosti investiranja vsaj četrtine tega prihodka nazaj v ljudi”.
A pri Zvezi društev slovenskih filmskih ustvarjalcev v odprtem pismu opozarjajo, da vse še zdaleč ni v redu. Financiranje domačega filma primerjajo z žanrom, ki je bil “najprej drama, v letu 2020 tragedija, danes pa je absurd”. Izjava ministrstva za kulturo o “največjem proračunu za Slovenski filmski center v zadnjih dvanajstih letih” ne drži, saj napovedanih 7,65 milijona evrov ne presega 8,56 milijona iz leta 2011. Za povrh je znesek še vedno pod pragom vsakršne razumne vsote za sektor, ki ga odločevalci stalno opisujejo kot “najhitreje razvijajoči se znotraj kulture”, opozarjajo v pismu in poudarjajo, da so člani zdaj vladajočih strank kot opozicija podpirali enajst milijonov evrov programskih sredstev za film - pa še ta minimalni znesek je že zelo zastarel. In ne, kupa denarja ne bi podarili lenim zajedalcem. Filmarji delo omogočijo še mnogim drugim, v proračun pa prilijejo 40 milijonov evrov, zato res težko razumejo, da država “ne vidi smotrnosti investiranja vsaj četrtine tega prihodka nazaj v ljudi”.
Vsekakor je vsak slovenski film v teh razmerah - čudež, ki mu velja zaploskati. In ga gledati! Ta teden nam bodo mnogi znova dokazali, da tudi pri nas premoremo mojstrice in mojstre, ki so nam v ponos.
Čisto mimogrede pa še nekaj. Uradno ime se od lani glasi Festival slovenskega filma Portorož. Kar je za nacionalni festival, milo rečeno, nenavadno. Naj imamo potemtakem še Borštnikovo srečanje Maribor, Dneve komedije Celje, Slovenski knjižni sejem Ljubljana, Linhartovo srečanje Postojna ...?