Če je vino, bodo tudi turisti

Vino je in ostaja slovenski kmetijski pridelek z največjim promocijskim nabojem. Je podpora zelenemu turizmu, ki lahko pritegne goste, kakršne slikajo strategije in kakršne si želimo. Obenem je vino kmetijski pridelek, ki ohranja pomemben del slovenske kulturne krajine. Če ne bi bilo trt, bi marsikje v Brdih in v Istri, še prej pa v Halozah in na Dolenjskem, rasla robida, v najboljšem primeru pa gozd.

Vino je zgodovinsko in nerazdružljivo povezano z zgodovino primorskih krajev. Tukajšnje vino so pili v Ogleju, v Benetkah so tako včasih kot danes opevali vino iz Istre in iz Brd. Veliko najboljšega primorskega vina gre v svet. V globalni republiki okusov, ki ne pozna meja, ima svoje mesto in svojo veljavo. Sicer prekinjeno zgodovinsko nit so v minulih treh, štirih desetletjih s herojskim vinogradništvom, umnim kletarjenjem in neskončno energijo spet povezali najbolj izpostavljeni vinarji. Danes njihovi sledilci stopajo po bolj uhojenih poteh, a z nič manjšo odgovornostjo do domačega vinograda in domače kleti. Na terenu je gneča: slovensko vino mora imeti nekaj več od francoskega ali italijanskega. Ni namreč podprto s svetovno zgodovinsko slavo, ni podprto s stoletno tradicijo kleti in žal tudi nima organizirane in usmerjene državne podpore.

Razveseljivo je število mladih vinarjev in njihova osredotočenost, tudi povezanost, vse skupaj pa kliče po osti in vezivu, ki ju lahko in ju mora dodati država.

Vinogradništvo in vino v kmetijskem sektorju nista prepoznana kot ključni področji. Vsi nekako vedo, da bi bilo treba povezati sektor za trdnejši mednarodni nastop, ki prinaša ne le prodajo na tujih trgih, temveč tudi turiste z najvišjo kupno močjo. Žogica je zdaj tu, zdaj tam, vinarji naj se pač povežejo in če se bodo, jim bo država že pomagala. Sektor ima v sosednjih državah in nenazadnje v EU drugačno podporo. V Italiji, Avstriji, na Madžarskem in deloma tudi na Hrvaškem imajo večpartitne promocijske organe, tržišča odpirajo v dogovoru, ne pa stihijsko, da se vinarji morda srečajo le na letališču. Skrbijo tudi za domače potrošnike, njihovo znanje in razgledanost.

Epidemija je prizadela vinski sektor, a prinesla tudi nekaj dobrih stvari in spoznanj. Naenkrat je bilo več časa za delo v vinogradu, kar je tudi eden od razlogov, da je šla letošnja trgatev bolje skozi, kot je kazalo. Pa tudi za delo v kleti: vina so urejena in fokusirana kot verjetno še nikoli. Okrepila se je spletna prodaja, saj gre več vin kot pred leti iz kleti po pošti.

Razveseljivo je število mladih vinarjev in njihova osredotočenost, tudi povezanost, vse skupaj pa kliče po osti in vezivu, ki ju lahko in ju mora dodati država. Že prav, da ob martinovem poskrbi za cestno varnost, še bolj prav pa bi bilo, da bi še za marsikaj drugega in da bi tudi o tem sporočali z vsemi zvonovi.


Preberite še


Najbolj brano