Biti študent kljub čudnim časom

Ste jih že opazili? Mlade, sveže obraze, ki v rokah nimajo brisač in napihljivih blazin za plažo, temveč knjige, zvezke, naslov študentskega servisa in študentske organizacije ter bone, s katerimi bodo vsaj enkrat na dan jedli toplo hrano? Med nami so znova študentke in študenti, ki oživijo mesta, ko jih zapustijo turisti. Nekateri so domači v prostoru, drugi z naglasi, ki razkrivajo, da je njihov dom v Ljubljani ali na Štajerskem, Dolenjskem ... Čeprav so pogledi še nekoliko zgubljeni, je radostno vznemirjenje zaradi novega življenja, študentskega življenja otipljivo. Pa čeprav se dogaja v čudnih, kovidnih časih in z maskami na obrazih ter s tiho, a nenehno prisotno grožnjo, da se lahko druženje hitro sprevrže v ukazano osamo med stenami lastne sobe.

Študenti so bili in ostajajo predvsem pojem optimizma in entuziazma. Zlasti bruci, že druga generacija, ki so ji takt učenja določali ukrepi zoper širjenje covid-19. Predstavljajmo si vsaj za trenutek, kaj vse so dali skozi. Medtem ko so morali vrat na nos zapustiti šolske prostore in bili prisiljeni v odkrivanje užitkov učenja na daljavo, so se sami preglodali skozi zahtevne maturantske izpite. Pokazali vztrajnost in trmo in dosegli zastavljene cilje. Ekran računalnika, s pomočjo katerega so zrli v obraze profesorjev in sošolcev, so resda večkrat zatemnili, se skrili pred pogledi, vendar so ostali pozorni, prisotni, živi in aktivni. Prihodnost so vendar prav oni in prihodnosti si brez njih ni mogoče predstavljati.

Študenti so bili in ostajajo predvsem pojem optimizma in entuziazma. Zlasti bruci, že druga generacija, ki so ji takt učenja določali ukrepi zoper širjenje covid-19.

Ko mi, “ta stari”, klonemo v razmišljanju, da bi dandanes namesto študija raje pavzirali ter počakali, da vse skupaj mine, češ kakšno pa je to študentsko življenje, če ne smeš na zabavo s prijatelji, če ne smeš povabiti sošolke na zmenek, saj je lahko prenašalka virusa, če ne smeš niti v knjižnico, saj je zaprta, knjige pa nevaren predmet, poln virusov, se ti “ta mladi” že navadijo na nove družbene eksperimente in odločno, samozavestno surfajo po valovih življenja. Tudi oni si govorijo, da bo minilo, ampak tega ne počnejo na kavču med gledanjem najnovejših poročil, temveč v predavalnicah, obteženi s študijsko literaturo, laboratorijskimi vajami, izpitnimi roki. Naučili so se, da zmorejo tudi v najtežjih časih. Dajejo si podporo, ker dobro poznajo občutek samote in osamljenosti. Ne želijo sami napredovati po lestvici življenja, pač pa stegnejo roko in potegnejo še druge. Brez njih, s katerimi ustvarjajo skupnost, je življenje suhoparno in dolgočasno. In to je tudi nauk za nas, “ta stare”.


Preberite še


Najbolj brano