Birmanske dileme

Ukinitev birmanskih botrov v murskosoboški škofiji odmeva v širši javnosti in ne le pri katoličanih, ki so povezani s Cerkvijo. To pove vse; po statistikah je več kot 70 odstotkov slovenskega prebivalstva katoliškega (po samoopredelitvah ga je precej manj), verske tradicije so zakoreninjene in lepe, botrstvo pa je čast. Vendar - ali ima vse skupaj še smisel, če je razvodenelo le na priliko za praznovanje in zbiranje daril brez vsakršne odgovornosti?

V Prekmurju so šle menda stvari res predaleč. Nekateri botri naj bi najemali kredite za nakup darila, nemalokrat pa naj bi se družine sprle, ker darilo ni bilo dovolj razkošno. Kot povsod drugod imajo težave tudi z neizpolnjevanjem pogoja, da mora izbrani boter živeti primerno nalogi, ki jo bo opravljal. Naloga pa je, da birmanca spodbuja na poti krščanskega življenja.

Namesto korak naprej je birma pogosto korak nazaj v krščanskem življenju. Prenekateri birmanec takrat zadnjič prestopi prag cerkve. Vse do pogreba.

Namesto korak naprej je birma pogosto korak nazaj v krščanskem življenju. Prenekateri birmanec takrat zadnjič prestopi prag cerkve. Vse do pogreba. Kako naj ob vsem tem ravna vodstvo Katoliške cerkve? Naj dopusti vse, pozabi na pravila, omogoči botrstvo vsakomur in si s tem pridobiva všečnost?

Birma je dodatni korak v veri, zaradi tega je prav, da je boter oseba, ki je lahko birmancu zgled v veri. Težko si je predstavljati, da je lahko boter nekdo, ki ima do krščanstva odklonilen odnos in s svojo versko skupnostjo nima več nobenega stika. Po drugi strani pa je v sodobnem svetu, kjer avtoriteta Cerkvi ni več vnaprej zagotovljena, nemogoče vztrajati pri več stoletij starih definicijah, kakšen je “pravi” kristjan.

Ko v Cerkvi pridemo do birmanskih botrov, se zelo zatika pri tistih, ki živijo na koruzi. Če gremo širše, so v Cerkvi v neenakovrednem položaju ločenci, z neprikritim pomilovanjem ali podcenjevanjem se gleda na ljudi, ki si niso ustvarili družine …

Pristopa, da je bolje sprejemati, vključevati in dati priložnost ljudem, ki hote ali nehote živijo zunaj okvirjev, kot pa narediti črto čeznje, se drži papež Frančišek. To je edini pristop, ki bo sodobne ljudi ohranil kolikor toliko zveste krščanstvu, krščansko skupnost pa konkurenčno drugim duhovnim ponudbam, ki jih je malo morje. A verska skupnost - oziroma katera koli skupnost - se ne more in ne sme odpovedovati svojemu bistvu, da bi si s tem nabirala všečke.

Koraki so zato potrebni na obeh straneh: pri verski skupnosti, ki bi lahko na nebistvenih točkah, ki so morda le nek srednjeveški dogovor, postala bolj liberalna, in pri ljudeh, ki bi morali razumeti, da morajo, če želijo sodelovati, spoštovati tudi nekatera pravila.


Preberite še


Najbolj brano