Slepa bitka za masko, razkužilo, konzervo in pašto
Literarna fikcija včasih s srhljivo natančnostjo napoveduje resničnost. Portugalski pisatelj José Saramago je leta 1995 objavil roman Esej o slepoti. Takole gre zgodba: v nekem mestu se pojavi epidemija slepote. Širi se nezadržno, kljub preventivnim ukrepom in osamitvi prvih okuženih. Nenadna izguba enega od čutil v ljudeh zbudi najnižje instinkte; družba razpade, solidarnosti ni več, vzpostavljati se začnejo nove hierarhije, kjer močnejši brez trohice slabe vesti nadvladujejo in izkoriščajo šibkejše, vsak zadovoljuje le še svoje potrebe. Nekateri ne pokopavajo svojih mrtvih, kradejo si hrano, posiljujejo, iztrebljajo se kar na cestah, pobijajo se ...
Pisatelj se v vsem tem kaosu osredotoči na manjšo skupinico ljudi, ki ji uspe ohraniti dostojanstvo, ker se poveže kot družina, in v kateri posamezniki mestoma prav zaradi slepote vidijo globlje, kot bi videli z očmi. Pa vendarle, v tem psihološkem romanu je toliko težkih aktualnih vprašanj o družbi in posamezniku, toliko je osti in izzivov, da se bralcu ježi koža.
Koronavirus je neka vrsta slepote. Ljudje zaradi njega ne vidijo nikogar več, samo še sebe.
Najbolj srhljivo pa je te dni spoznanje, da bi se najverjetneje oklenili sebičnosti na podoben način, kot to opisuje Saramago, če bi se nam kaj takšnega zgodilo v resničnem življenju. Oziroma zagotovo bi reagirali podobno kot Saramagovi sleherniki v neimenovanem mestu. Tako nakazujejo prvi simptomi strahu pred širjenjem koronavirusa.
Koronavirus je neka vrsta slepote. Ljudje zaradi njega ne vidijo nikogar več, samo še sebe. Grebejo se za svoje življenje, za svoje razkužilo, masko, konzervo in pašto, za svoj občutek varnosti, mnogi pa za svoj dobiček.
Cena zaščitne obrazne maske naj bi v Italiji poskočila na 5000 evrov, kar je v državi, kjer je mafija neverjetno odporna na vse vrste virusov in sposobna, da se jim takoj prilagodi, že sprožilo preiskavo finančne policije. Podražitve, kakršne beležimo pri nas, ko se cena paketa mask poveča za desetkrat, s 3,7 na 37 evrov, se bodo verjetno končale le z ugotovitvijo, da se visoko povpraševanje in majhna ponudba pač odražata v dvigu cen. Tisti, ki morajo zaradi drugih bolezni in oslabljenega imunskega sistema tudi sicer nositi obrazne maske, so tako postali žrtve normalnega delovanja trga.
Na njem na svoj račun prihajajo tudi šarlatani vseh vrst. Socialna omrežja so polna oglasov za takšne in drugačne prehranske dodatke, ki krepijo imunski sistem. Najbolj predrzni prodajalci svoje zvarke prodajajo skoraj kot zdravila proti koronavirusu. O odgovornosti, ki jo jemljejo nase, če bo kdo res na takšen način zdravil ta hip neozdravljivo bolezen covid-19, se verjetno ne sprašujejo.
Tako kot se o odgovornosti do soljudi ne sprašujejo tisti, ki so kar tako, za preventivo, razgrabili zaščitna sredstva, tako da za tiste, ki maske potrebujejo zaradi drugih bolezni, ni ostalo nič. Ali pa tisti, ki ne upoštevajo opozoril, da naj zdravnika pokličejo po telefonu, in s simptomi, ki bi lahko kazali na novo bolezen, vstopajo v ambulante, polne bolnikov. Ali tisti, ki zase verjamemo, da bi virus prenesli kot zanemarljiv prehlad, zato se posmehujemo in sploh ne pazimo na šibkejše okrog nas, starostnike in kronične bolnike.
Opozarjanje na to, da moramo biti v teh okoliščinah zdravorazumski, odgovorni, previdni in solidarni, ni sejanje panike, ampak je osnovna higiena srca in duha odraslega in odgovornega človeka. Brez tega nismo nič drugega kot Saramagovi slepci.