Šport in politika gresta z roko v roki

Pravijo, da šport in politika nista združljiva in bi morala biti ostro ločena. Skozi čas pa se je zvrstilo nešteto dogodkov, ki so v nasprotju z osnovno predpostavko. Šport in politika se nedvomno prepletata.

Koliko in kako je politika vpeta v šport? Vprašanje se periodično pojavlja v športu moderne dobe od (hladne) vojne, blokovskih delitev v svetu ter rasne in spolne neenakosti. Vedno pa je aktualno, znova ga je obudil sklep mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK). Predlagal je vrnitev ruskih in beloruskih športnikov na mednarodna tekmovanja pod nevtralno zastavo in brez nacionalnih simbolov ter pod pogojem, da na tekmovanja ne smejo športniki, ki so podprli rusko vojsko ob vdoru v Ukrajino.

Izstopajoč športni dosežek ima lahko zlasti pri novonastalih državah tudi močno simbolno sporočilo. Navzven in navznoter. Enako velja za nacije, ki se v geopolitičnem vrtincu in oboroženih spopadih znajdejo v domnevno podrejenem položaju ali pa tudi v vlogi žrtve.

Za Ruse in Beloruse ostajajo zaprta ekipna tekmovanja. Končna odločitev o njihovem (ne)nastopanju na olimpijskih igrah 2024 v Parizu mora biti sprejeta najkasneje do 26. julija. Čeprav v vrhu MOK-a poudarjajo, da predsedniki posameznih vlad držav ne morejo odločati, kateri športniki lahko nastopajo na katerem tekmovanju in se politika ne sme vmešavati v šport, ima tudi zadnja odločitev politične implikacije. Ruski olimpijski komite je najnovejši sklep MOK-a označil za diskriminacijo. Ni se veliko zmotil.

Po čem imajo posamezniki večje pravice od ekip in bodo tako lahko tekmovali na evropskih oziroma svetovnih prvenstvih in morda celo olimpijskih igrah? Kdo kaj sme in česa ne, je v razvejani športni krajini na sploh občutljivo vprašanje, pri čemer se pristopi spreminjajo že znotraj športnih panog, ki jih uvrščamo med posamične. Tako (belo)ruski teniški igralci in igralke vihtijo loparje na največjih turnirjih, prav tako kolesarji vrtijo pedala na odmevnih dirkah, atletov, kot kaže, pa še ne bomo videli.

Navsezadnje so že znotraj olimpijske družine občutne razlike med posameznimi športi: po priljubljenosti, odmevnosti in tudi denarju, ki se pretaka. Zato lahko pozabimo osnovne olimpijske vrednote, ki jih slavnostni govorniki poudarijo ob odprtju ali zaprtju iger oziroma prižigu olimpijske plamenice. Že izbor prireditelja največjega športnega dogodka na svetu je pogosto povezan z milo rečeno spornimi praksami, ki nimajo nič skupnega s športnim duhom.

Na olimpijskih igrah je pomembno sodelovati, a tudi zmagati oziroma osvojiti medaljo in včasih poslati (politično) sporočilo. Ne gre se sprenevedati, da so športne arene apolitične, privrženci na tribunah jih neredko izkoriščajo tudi za netenje sovražnosti. Vojna v nekdanji Jugoslaviji se sicer ni začela na nogometnih stadionih, a besedni in fizični spopadi skrajnih navijaških skupin so bili zlovešča napoved, kaj se bo v 90. letih zgodilo na območju bivše skupne države.

Ob človeških žrtvah krvavega razcepa nekdanje Jugoslavije in nestrpnosti, ki še vedno tli pod sodom smodnika, je (bil) šport seveda postranska škoda. Utrpeli so jo posamezniki in reprezentančne ekipe. Nedavno smo na nacionalni televiziji pospremili dokumentarno igrani film Pot domov z Juretom Zdovcem v glavni vlogi. Najboljši slovenski košarkar s konca 20. stoletja se je v iztekajočih se junijskih dneh leta 1991, ki jih je zaznamovala osamosvojitvena vojna, znašel v precepu. Na evropskem prvenstvu v Rimu je zastopal barve države, ki je na začetku 90. let tudi praktično začela razpadati.

Edini slovenski član zadnjega jugoslovanskega zlatega rodu v košarki je takrat sprejel domoljubno odločitev, ki pa je bila tudi politična. Vsaj takšen je bil njen odmev v širšem jugoslovanskem prostoru. Zdovc se je pred polfinalom odpovedal nadaljnjim nastopom in se predčasno vrnil v Slovenijo. Brez (zlate) medalje. Nekaj mesecev kasneje je bil tudi formaliziran razkroj SFR Jugoslavije. Kar je od nje ostalo skupaj, pa je bilo deležno tudi (športnih) sankcij. Le del košarkarskega rodu je nato na olimpijskih igrah leta 1992 pod novo hrvaško zastavo uresničil olimpijske sanje, se pomeril z izvirnim sanjskim moštvom Združenih držav Amerike in osvojil srebrno medaljo. Mimogrede, tudi Litva je s komaj povrnjeno samostojnostjo prišla do brona.

Ni veliko manjkalo, pa bi v Barceloni zaigrala tudi Slovenija. Če bi Zdovc proti bivši Skupnosti neodvisnih držav v kvalifikacijah zadel met za tri točke, bi košarkarji kot prvi zastopali slovenske barve v ekipni panogi na olimpijskih igrah. Izstopajoč športni dosežek ima lahko zlasti pri novonastalih državah tudi močno simbolno sporočilo. Navzven in navznoter. Enako velja za nacije, ki se v geopolitičnem vrtincu in oboroženih spopadih znajdejo v domnevno podrejenem položaju ali pa tudi v vlogi žrtve.

Tudi sicer imajo športni kanali lahko velik politični odmev. Zlasti če sporočila v eter na velikih odrih v svet pošljejo vplivne osebnosti s šampionskim poreklom. Politika se je vedno vmešavala v šport in se tudi bo. Velja pa tudi obratno.


Preberite še


Najbolj brano