Ne čakaj na maj za končne odločitve
Ne čakaj na maj, ki je na stari celini praviloma čas končnih odločitev v klubskih športih z žogo. Niz tekmovalnih neznank se je namreč razrešil že pred pregovorno najlepšim spomladanskim mesecem.
Lovorike se delijo ob koncu sezone. Morda res, a pot do cilja si je treba utreti in jo še prej začrtati ter pri tem upoštevati razpoložljive možnosti. Maja se običajno le obira sadove vloženega dela. Prvak je dejansko lahko samo eden, zmagovalcev pa je več, pri čemer ni nujno, da je rezultat končno merilo (ne)uspeha. Šport je sicer povečini strogo merljiva panoga, z goli, koši, točkami ali sekundami, desetinkami in stotinkami. Na koncu pa velja vselej pogledati širšo sliko, ki presega rezultatske okvire.
Športna pot je sestavljena iz vzponov in padcev, boljših in slabših obdobij, zmag in porazov. Seveda nekateri koristijo tudi bližnjice do cilja. Če le niso v nasprotju s pravili igre, imajo za to vso legitimno pravico. Vsak premore svoj recept oziroma ubere pot, ki se mu zdi najprikladnejša.
Morda bo kdo rekel, da gre pri tem le za nepotrebno filozofiranje ali celo mlatenje prazne slame, ko pa imamo v športu pred sabo natančen izid, ki daje zmagovalcem vedno prav. Pa res? V športu je pač tako, da slavimo zmage, a še dlje in globlje pomnimo poraze. Navsezadnje je rezultatsko zadoščenje toliko večje po daljšem zasledovanju cilja. Tudi zato je pomembna pot, ali če hočete zgodba, ki - ne le v športu - sproža čustva. Sicer je vsebina votla in se porazgubi v množici bolj ali manj tehtnih številk.
Dejstvo je, da zmaga ni vedno lepa, poraz pa ni vselej grd. Velja pa tudi obratno, navsezadnje imajo vsake oči svojega malarja, lepota pa je relativna. Tudi sicer so okusi različni in se o njih načeloma ne razpravlja. Športna merila, kaj je dobro in kaj slabo, ne opredeljuje le rezultat, pri čemer ne pravijo zaman, da porazi včasih več razkrijejo, zmage pa zakrijejo. Ne gre zgolj za pojmovanja dobrih zmagovalcev in slabih poražencev oziroma različnih načinov sprejemanja izidov, ki jih prinaša določena tekma.
Športna pot je sestavljena iz vzponov in padcev, boljših in slabših obdobij, zmag in porazov. Seveda nekateri koristijo tudi bližnjice do cilja. Če le niso v nasprotju s pravili igre, imajo za to vso legitimno pravico. Vsak premore svoj recept oziroma ubere pot, ki se mu zdi najprikladnejša. Ocene videnega in opravljenega pa so seveda subjektivne, objektiven je le rezultat.
Maja se običajno v ligaških tekmovanjih povleče črto pod dosežke in predstave ter se določa nastavke za novo sezono, ki prinaša nove izzive. Pravijo, da se zmagovitega moštva ne spreminja, a tudi, da se za dobrim konjem vedno praši. Trenerji se ne menjajo le, ko zaostanejo za rezultatskimi pričakovanji ali ne izpolnijo zahtev klubskih šefov. Naposled se lahko skupne poti razidejo, tudi ko ekipe združijo prijetno s koristnim in želene rezultate povežejo s privlačnimi predstavami.
Upravljanje športnega kolektiva in delovanje v njem se v sezonski dinamiki resda največkrat zrcalita v tekmah, ki so na sporedu praviloma ob koncih tedna. Preplet medosebnih odnosov, različne ravni komunikacije, značajske primesi ter pripenjanje zaslug in posledičnih priznanj pa botrujejo nadaljnjim potezam glavnih akterjev, ki se zunanjim opazovalcem na prvi pogled pogosto zdijo nerazumljive.
Državno nogometno prvenstvo se je končalo pretekli konec tedna, prvak je bil znan že dober mesec prej oziroma sredi aprila. Takšna je bila prevlada Olimpije v slovenskih okvirih. Podobno ali še večjo je v naši zahodni soseščini skozi vso sezono uprizoril Napoli. Pretekli mesec je le še odšteval tekme, ki so ga ločile od prvega italijanskega naslova po 33 letih.
Na prvi pogled primera iz slovenske prestolnice, ki ohranja distanco do domačega klubskega nogometa, in temperamentnega Neaplja, ki diha za najpomembnejšo postransko stvar na svetu, nimata veliko skupnega. Navsezadnje se odnos do nogometa v Sloveniji in Italiji precej razlikuje. Tudi šampionska trenerja Olimpije in Napolija pripadata različnim generacijam. Albert Riera je po uspešni igralski poti pri 41. letih šele na začetku svoje trenerske poti, 23 let starejši Luciano Spalletti je prekaljeni trenerski maček z dolgo kilometrino.
Španec se je po osvojenih naslovih državnega in pokalnega prvaka že po eni sezoni poslovil od Slovenije, Spalletti naj bi po več namigih v to smer sklenil svojo dveletno obdobje v mestu pod Vezuvom. Privrženci obeh ekip se upravičeno sprašujejo, čemu uspešne zgodbe ne gre nadaljevati z istimi ustvarjalci. Razlogi za ločitve so bržkone različni, večplastni in slej ko prej niso enoznačni.
Še bolj aktualno vprašanje je, kaj zdaj? Kopije so praviloma slabše od izvirnika, tudi sicer pa je treba v nogometni evoluciji iskati prvenstvene smeri kot v alpinizmu. Ali so dejansko izvedljive, pa je drugo vprašanje. Po drugi strani, če ne poskusiš, ti ne bo uspelo. In še, poskusiti ni greh. Vseeno je dobro, da tudi v športu poskusov ni preveč. Navsezadnje lahko nezdružljivi elementi privedejo do neželene reakcije. Bog ne daj, eksplozije.