Navijaška podpora v dobrem in slabem

V športu ni lahko najti recepta za uspeh. Četudi strokovnjaki, taktiki in strategi preigrajo scenarije na poti do želenega izida. Kljub vložku ni preprosto zadovoljiti niti različnih navijaških pričakovanj.

Kaj bi šport brez navijačev, ki so glavna tema svetovnega prvenstva (SP) v nordijskem smučanju v Planici? Ker jih ni oziroma jih je premalo. Prireditelji so jih pričakovali 150.000, ob sanjskem scenariju celo 200.000. Če bodo dosegli šestmestno cifro, bodo lahko nadvse zadovoljni. Predsednik organizacijskega odbora SP in Smučarske zveze Slovenije Enzo Smrekar se je že posul s pepelom in prevzel odgovornost za premajhen obisk, češ, navijači imajo vedno prav. Pa je res tako?

Dejstvo pa je, da na reprezentančnih ali klubskih tekmovanjih obiskovalec potrebuje dodaten vzgib za ogled tekme v živo, pa naj bo ta povezan z nacionalnim ali lokalnim zanosom, družabnim ali prestižnim motivom, rezultatskim ali čustvenim prispevkom, časovno ali denarno komponento.

Navijaška kategorija ima ožji in širši pomen. Niso vsi gledalci oziroma obiskovalci športnih prireditev tudi navijači. Ti pa se delijo na podskupine. Med najbolj izpostavljenimi so goreči privrženci oziroma organizirane navijaške skupine, ki jih poznamo iz ekipnih športov, v prvi vrsti nogometa. Na stadionih predstavljajo glasno manjšino, ki ustvarja navijaško vzdušje, a hkrati tudi skrbi s povečano napetostjo ter besednimi izzivanji in nasiljem, ki se lahko sprevrže v spopade z gmotno škodo in človeškim trpljenjem.

Včasih je črta med navijaško subkulturo in huliganstvom zelo tanka, pri čemer ne gre za nikakršen kulturni boj, ko na stadionih ali v dvoranah letijo stoli, bakle in drugi nevarni predmeti. Prizorišča neposrednih spopadov skrajnih navijaških skupin se zaradi tehnološkega video nadzora in poostrenih varnostnih ukrepov na tako imenovanih tekmah visokega tveganja sicer vse bolj selijo na tranzitne poti in avtocestna počivališča, kjer se dogajajo tudi dogovorjeni množični obračuni. Pa ne le z golimi rokami.

Klubi in navijaške skupine, ki jih spodbujajo na domačih tekmah in gostovanjih, se pogosto znajdejo v nezdravem odnosu medsebojne odvisnosti. Po eni strani so deležni glasne podpore, po drugi se bojijo povračilnih ukrepov, če jim ne bi ustregli v njihovih zahtevah, ki se v dobršni meri nanašajo na sporne prakse ob obisku športnih prizorišč. Navijaški milje v mestih z maso organiziranih privržencev pogosto upravlja črni trg z vstopnicami, ki je včasih tudi krinka za druga kriminalna početja.

Navijaških stranpoti v neprimerljivih razmerjih, ki jim ob številčnosti botrujejo (družbene) okoliščine, izročilo in navijaška rivalstva, politične, ideološke in druge delitve, seveda ne moremo kar preslikati na slovensko krajino. Incidentov je sorazmerno malo, a zato niso nič manj odmevni. Spomnimo se, ko je skupina domnevnih navijačev Olimpije v polni bojni opremi pred poldrugim letom na tretjeligaški nogometni tekmi v Škofji Loki napadla peščico izolskih privržencev. Huligani so konec preteklega tedna pripravili zasedo v Domžalah.

Sicer pa tudi pri nas praviloma vladajo vzajemni odnosi, ki pa so včasih tudi razdiralni. Klubi z brezplačnimi vstopnicami zalagajo navijače, ki nato vračajo podporo v dobrem in slabem. Tako se tudi vzdržuje socialni mir na tribunah oziroma krhko ravnovesje med športnim in nešportnim navijanjem. Drugo vprašanje je, komu dolgoročno koristi navidezno sožitje.

Če se vrnemo k SP v nordijskem smučanju v Planici, bi bilo zanimivo videti, koliko več slovenskih gledalcev bi se zbralo v primeru, da bi za dnevno športno ponudbo v Planici posameznik moral odšteti deset evrov, kar je primerljivo z vstopnino za posamezno tekmo v prvi slovenski nogometni ligi. Težko verjamemo, da bi se obisk bistveno povečal in sprožil navijaški naval v dolino pod Poncami.

Ni se treba ozreti daleč nazaj za ugotovitev, da vsaj po nazivu globalni dogodek samodejno ne privablja navijaških množic. Če odmislimo tekme Slovenije, je bilo gledalcev na dvobojih SP za odbojkarje v ljubljanskih Stožicah preteklo poletje praviloma le za vzorec. Navzoče na športnih prizoriščih sicer težko spravimo na skupni imenovalec. Dejstvo pa je, da na reprezentančnih ali klubskih tekmovanjih obiskovalec potrebuje dodaten vzgib za ogled tekme v živo, pa naj bo ta povezan z nacionalnim ali lokalnim zanosom, družabnim ali prestižnim motivom, rezultatskim ali čustvenim prispevkom, časovno ali denarno komponento.

Vsak šport je lep, a kriterij privlačnosti sam po sebi ne zadostuje, če ne gre za športne vrhunce, kot so svetovna prvenstva v nogometu, formuli ena ali največje teniške in kolesarske dogodke, ki jih pogojno uvrščamo med posamične športne panoge. Navsezadnje tudi olimpijske igre, kar še posebej velja za zimsko različico, ne nudijo razprodanih prizorišč v pisani paleti športnih disciplin, pri čemer smo odmislili koronski čas omejitev, ki so preteklost.

Sedanjost prinaša nov boj za gledalce ob povečani športni ponudbi. Tudi na televiziji. Največ jih še vedno navija iz domačega naslanjača.


Preberite še


Najbolj brano