Mura ni visoko letala, je pa visoko pristala

Kako lepo. Na tribune in v dvorane se počasi vračajo tudi gledalci. Nič ne de, če so na stadione lahko prišli šele prav v zadnjih metrih maratona prve nogometne lige, pomembno je, da so znanilec vrnitve v normalnost.

Danes se začenja finale v moški košarkarski ligi, medtem ko je zastor nad jubilejno 30. sezono slovenske nogometne prve lige že padel. Prav v sobotnem zadnjem krogu je ta dala tudi prvaka. To je prvič v zgodovini postala Mura, ki je v Ljudskem vrtu premagala dotlej vodilni Maribor in tako na vrhu slovenskega klubskega nogometa nasledila Celje, ki je v prejšnji sezoni prvič osvojilo zvezdico. Ne le v Sloveniji, sezona je bila specifična tudi drugod po Evropi. Prejšnja je v večjem delu še minila v običajnih okoliščinah, sklepni del je zaradi trimesečne prekinitve potekal junija in julija. Tokratna sezona - v celoti koronska - je prinesla tako slabši nogomet kot slabše predstave sodnikov. Skratka, ni bila bleščeča, kar je sicer povsem razumljivo. Klubom ni bilo lahko. Soočali so se z odpovedmi sponzorskih pogodb in ničelnimi prihodki od vstopnin, saj večji del sezone gledalci niso smeli na tribune, če pa že so, je bilo število močno omejeno. Tudi prekinitve prvenstva in naporen pospešen ritem tekem, da bi ujeli fiksno postavljen zaključek prvenstva, so vplivali na igre. Čeprav je šlo za zdrs v kakovosti, ki ga sicer opažamo že nekaj časa, smo bili po drugi strani priča skoraj neverjetni izenačenosti v boju za prvaka, evropske pokale in tudi obstanek, ki so se dokončno razpletli šele sinoči, ko smo dobili novega pokalnega prvaka. Šele včeraj pozno zvečer je bilo znano, kdo bo zadnji slovenski potnik v konferenčno ligo. Če je slavila Olimpija, so to bile četrtouvrščene Domžale, če pa so pokal dvignili Celjani, bodo predkrog konferenčne lige igrali oni, ki so se v zadnjem krogu rešili dodatnih kvalifikacij za obstanek. Celje se je letos celotno sezono borilo za obstanek.

Sežanski malček je preživel svojo drugo sezono v prvi SNL, drugič zapored je najboljši primorski klub. Gorica se je v ligo vrnila nepripravljena in to plačala, Koper pa je imel o sebi visoko mnenje.

Tudi oba največja slovenska kluba se ne moreta pohvaliti. Čeprav Zlatko Zahović v medijskih nastopih včasih odkrito, včasih med vrsticami obračunava s svojimi nasledniki v Mariboru, pa večina navijačev dobro ve, da je zaslužen tako za velike uspehe vijoličastih kot za sedanje stanje, h kateremu je v zadnjem obdobju v klubu pomagal tudi sam. Kot športni direktor je zadnji leti pred odhodom s funkcije vlekel vprašljive kadrovske odločitve, od prihoda nekaterih igralcev do podaljševanja pogodb obstoječega kadra, s čimer so se soočali njegovi nasledniki, ki so imeli na pogodbah že nekoliko iztrošene in preplačane nogometaše. Poskus s športnim direktorjem Oliverjem Bogatinovom se jim ni obnesel - zagotovo za to ni kriv zgolj Bogatinov. Zdaj na tem mestu sedi Marko Šuler, ki mu v začetnem obdobju tudi ne gre. Še bolj prepišno je bilo na trenerski klopi. Oditi sta morala tako Sergej Jakirović kot Mauro Camoranesi, pred zdajšnjim trenerjem Simonom Rožmanom pa je odšel še Saša Gajser.

Tudi Olimpija je preživela številne kadrovske spremembe, ki pa so tam že stalnica, pozimi pocenila ekipo, od Tabora odkupila trenerja Gorana Stankovića, ki je imel državni naslov skoraj na dosegu roke, potem pa se mu je v finišu lige s številnimi poškodbami in tudi kakšno njegovo napako izmaknil iz rok. V tem pogledu je bila Mura zelo stabilna in je s tretjega mesta tiho opazovala tekmece ter se otepala vsakršne kandidature za naslov državnega prvaka. Taktika se jim je, s psihološkega vidika, povsem obrestovala.

Zanimivo je, kdo vse je v ligi zasedal vrh: Mura osem, Maribor 16, Olimpija enajst in Tabor iz Sežane v enem krogu. Sežanski malček je preživel svojo drugo sezono v prvi SNL, drugič zapored je najboljši primorski klub. Gorica se je v ligo vrnila nepripravljena in to plačala, Koper pa je imel o sebi visoko mnenje. A na koncu se je uresničila tista ljudska: kdor visoko leta, nizko pade.


Preberite še


Najbolj brano