Ko so dvorane prazne in igrišča pusta

Dvorane so prazne, igrišča so pusta. Približno tako bi lahko vsakič napisali v začetku junija, čeprav to ne bi bilo povsem res, saj bi dvorane in igrišča zares zapustili le športniki, njihovo vlogo pa bi prevzela mladež.

Danes smo 18. marca. Že nekaj dni so dvorane prazne in igrišča pusta. Čeprav so ukrepi stopili v veljavo v ponedeljek, pa se je že od četrtka popoldne športna aktivnost večinoma ustavila. Klubi in panožne zveze so prehitevali pričakovane odločitve državnih organov. Morda so s tem pomagali, da bomo sovraga pri nas nekoliko hitreje premagali in se začeli počasi vračati v normalo. To bo proces, vse pač ne bo šlo čez noč.

Morda se motim, a občutek imam, da bo to - za našo družbo docela nenavadno stanje - ob zajezitvi epidemije zajezilo tudi pretirano uporabo družabnih omrežij.

Dvorane in igrišča bo čez nekaj tednov zasedla mularija, drznil bi se predvidevati, da v veliko večjem številu kot pred leti, kajti ta preizkušnja prisilne izolacije in prekinitve osebnih stikov bo pri marsikateremu sprožila zasičenost z mobilnimi telefoni, prenosnimi računalniki in video igricami. Mnogi bodo raje izbrali gibanje in druženje. Morda se motim, a občutek imam, da bo to - za našo družbo docela nenavadno stanje - ob zajezitvi epidemije zajezilo tudi pretirano uporabo družabnih omrežij.

Prejšnji teden se je vse bliskovito dogajalo in skoraj ne morem verjeti, da smo se pred tednom dni še brezskrbno družili ob kavi. Zdi se mi, da je od tedaj minila že cela večnost; kar težko je verjeti, da se je popolna ustavitev javnega življenja zgodila v tako kratkem času. Uradno v ponedeljek, a dejansko, vsaj po tistem, kar sem sam videl, so mnogi samoiniciativno s tem začeli že v petek. Z zaprtjem lokalov, z izogibanjem večjih družb in ostajanjem doma.

Morda so se po odločitvi italijanske vlade o zaprtju celotne države prejšnji ponedeljek v nekatere že zažrle temne slutnje, da se kaj podobnega obeta tudi pri nas. Toda življenje je teklo nemoteno. Mnogi so odkrito negodovali nad odločitvami, da bodo športne dogodke zaprli za javnost. Najprej pokal Vitranc v Kranjski Gori, ki je bil naenkrat predviden za zaključno postajo svetovnega pokala v alpskem smučanju in kjer bi po izpeljanem veleslalomu in slalomu podelili kristalne globuse, vključno z velikim. Finale sezone v Cortini d'Ampezzo , predviden za te dni, je bil zaradi že nekaj časa nevarnih razmer pri sosedih odpovedan.

Pri nas so bila vsa prvenstva v igrah z žogo predvidena za zaprtimi vrati, preden so jih med četrtkom in petkom naposled prekinili. Najbrž dokončno za to sezono, kajti trenutno ni videti realnih možnosti, da jih nadaljevali pred majem. Vsakdo od nas lahko po ukinitvi ukrepov že drugi dan začne z delom na svojem delovnem mestu, športniki ne morejo. Potrebujejo še vsaj dva tedna telesnih priprav, preden bi brez nevarnosti za poškodbe in zdravje lahko začeli tekmovati. Jutri bi se moral začeti eden največjih, če že ne največji slovenski športni praznik v Planici, letos s svetovnim prvenstvom v poletih.

Planiški organizatorji so do zadnjega odlašali s sporočilom, da bodo tekme brez gledalcev, nad čemer je bilo veliko ljudi razočaranih. A ko so slednjič tudi v Planici morali kapitulirati pred virusom in preložiti prvenstvo na december, praktično ni bilo več reakcij. V roku treh dni se je pri ljudeh začel preobrat - od misli, da bo to hitro mimo in da k nam ne more priti, do vse večje zaskrbljenosti in hitrega preskoka v druge čase, za katere smo mislili, da se nam ne morejo zgoditi. Podobno je bilo leta 1991, vendar takrat nasprotnik ni bil neviden. K sreči tudi ni bilo družabnih omrežij, ki v takih razmerah večkrat bolj škodijo kot koristijo.

K sreči ne vedno, kajti še so posamezniki in predvsem športna društva, katerih poslanstvo je tudi to, da širijo pozitivne misli. In te v teh dneh, ko se vsi sprašujemo, kako dolgo bo trajalo, da se bo vse vrnilo v normalo, zelo potrebujemo.


Preberite še


Najbolj brano