Fantazija ali priložnost desetletja
Kar priznajte, da so vas sredi hitečega sveta, morda kje v prenapolnjenem turističnem kraju vsaj enkrat obšle misli, kako bi bilo, če bi se svet ustavil. Mene so. V mislih sem si predstavljal, kako bi kar naenkrat z ulic izginile množice turistov in avtomobilov, kako bi bila zrak in voda bolj čista. Niti v najdrznejših sanjah si nisem mogel predstavljati, da se bo nekaj takega res zgodilo. In to zelo kmalu. Vsaj polovica sveta je v primežu ukrepov, ki, eni bolj, drugi manj, omejujejo socialne stike in gibanje.
Morda bi ljudem, ki smo ostali brez vsakdanje rutine in pretežno prikovani na svoj dom, pomagalo te tedne lažje prebresti s spremljanjem športnih dogodkov. Tudi nekateri strokovnjaki pravijo, da bi bilo to koristno, vendar je realnost drugačna. Ker jih ni. Če je verjeti nekaterim infektologom, je širitev koronavirusa dobila močan pospešek na nekaterih mednarodnih klubskih nogometnih tekmah. V enem najbolj prizadetih mest, Bergamu, naj bi bila velik vir okužbe tekma Atalante in Valencie v ligi prvakov. Odigrana je bila 19. februarja v Milanu, kamor je iz Bergama odšlo deset tisoč navijačev Atalante, Špance pa je spremljalo približno 2500 navijačev Valencie. Konec marca so številni strokovnjaki to tekmo ocenili za “biološko bombo”. Po tekmi so okužbo zaznali tudi pri več kot tretjini igralcev Valencie. Italija in Španija sta, kot je znano, v Evropi najbolj prizadeti državi. Tudi v Franciji so nekateri za širitev okrivili nogomet, vendar bistveno manj glasno. Posamezniki so menili, da je virus dobil zagon na tekmi med Lyonom in Juventusom 26. februarja. Treba pa je poudariti, da je v Piemontu, od koder je torinski Juventus, malo okuženih. Sam se spomnim, kako smo 11. marca že z nejevero gledali poln stadion na tekmi lige prvakov med Liverpoolom in Atleticom iz Madrida (španska prestolnica je bila že tedaj glavno žarišče okužb v Španiji). Takrat so se za gledalce že skoraj povsod zapirala vrata, Angleži pa o tem sploh niso razmišljali. Vsi smo imeli črno slutnjo, da se bo počasi športno dogajanje ustavilo.
Če ni dogajanja na kultnem Camp Nou, je zdaj dober tudi Traktor stadium v Minsku. Če je Leo Messi v karanteni, pa je zato lahko na igrišču zanimiv tudi Jevgenij Šikavka.
Ne le, da se je športno dogajanje ustavilo, trenutno je skoraj povsem zamrlo, z redkimi belimi lisami, kot je belorusko nogometno prvenstvo, ki se ga športni navdušenci oklepajo kot rešilne bilke, čeprav o Belorusiji vedo bolj malo. Morda to, da je glavno mesto Minsk, da je od tam nekdanji celjski rokometaš in kratek čas slovenski reprezentant Sjarhej Rutenka. Še manj ljudi ve, da tam še obstaja zloglasni KGB, več pa je znanega, da državo vodi avtoritarni nekdanji direktor kolhoza Aleksander Lukašenko, ki meni, da je vodka močnejša od koronavirusa. Ta beloruska liga je zdaj atraktivna tudi za tuje športne TV-programe, ki jo v normalnih časih ne bi za nič na svetu spravili v svojo programsko ponudbo. Če ni dogajanja na kultnem Camp Nou, je zdaj dober tudi Traktor stadium v Minsku. Če je Leo Messi v karanteni, pa je zato lahko na igrišču zanimiv tudi Jevgenij Šikavka. Ne le to, ta liga rešuje svet stavnic, ki beleži 90-odstoten padec prometa.
Zdaj bi bila priložnost za svetovno slavo tudi za PLTS, kot je kratica prve slovenske nogometne lige z imenom pokrovitelja vred. Si predstavljate, da bi se slovensko prvenstvo maja res nadaljevalo (pa čeprav za zaprtimi vrati) in bi ga prav tako prenašali po svetu, kot te dni prenašajo belorusko ligo? Slovenski nogomet (ves naš ekipni šport) živi v drugi dimenziji in od TV-pravic nima skoraj nič. V velikih in bogatejših nacijah je v klubskih proračunih prihodek od TV-pravic zelo velika postavka, zato danes, ko prvenstva mirujejo, klubi ostajajo brez velikega dela prihodkov in ne vedo, kako bodo svojim razvajenim zvezdam, med katerimi mnogim ne diši (začasno) nižanje že tako velikih prejemkov, izplačali plače. Torej predstavljamo si, da bi sedanje nenavadno stanje v primeru zagona prve lige finančno pomagalo slovenskemu nogometu. V pomanjkanju drugega dogajanja bi tuje TV-hiše lahko segle tudi po dogajanju na slovenskih zelenicah. Je to fantazija ali priložnost desetletja?