Če tarnajo tudi bogati, se je vredno zamisliti

Ne najboljše. Taka je skovanka, ki jo zadnja leta vse pogosteje uporabljajo komentatorji športnih dogodkov, ko je treba izreči “sodbo” o nastopu katerega od športnikov, klubov ali reprezentanc, ki se niso odrezali po pričakovanjih javnosti - no, najbrž niti po njihovih lastnih željah ne. Saj, večinoma se vsak zaveda, da je zavozil, ampak si sam pri sebi misli, zakaj bi moral to slišati še od koga drugega. Ne razumem, kam se je zadnja leta skrila zdrava mera kritične distance do ocenjevanja športnih dosežkov. Ta “ne najboljše” dejansko pomeni “slabo,” vendar je tako spretno zavit v celofan, da skozi ušesi zdrsne kar tako, skoraj neopazno. “Ne najboljše” se je prijelo tudi v ocenjevanju ostalih dogodkov, tudi politike, ko pač prizanesljivi kronisti nočejo komu zabrusiti, da slabo dela. Posebej v zadnjem desetletju so se stvari v športu kar korenito spremenile, saj je kriza pustila posledice, ponekod ostre reze, drugod opustošenje, prav povsod pa manj denarja. S kako svetlo izjemo - če na prvo žogo omenimo NK Maribor, ki je tudi v slabih letih preživetje kupil z evropskimi sezonami, saj pri nas že dolgo najbolje razume, da je šport na globalni ravni postal en sam velik biznis. No, zdaj tudi njemu kaže “ne najboljše.”

Pa pustimo dobre in ne oddaljimo se preveč od “ne najboljših.” V kriznem času je logično znižati kriterije na vseh ravneh. Tako ali tako premnogi pričakujejo od komentatorjev in športnih novinarjev, da servirajo njim všečno vsebino, ali povedano po domače, da so kar njihovi najboljši tiskovni predstavniki. Če pa slučajno razmišljajo s svojo glavo, se ve, kaj so - malodane sovražniki. Očitno so mnogi raje popustili, tudi novinarji javnega servisa, ki so ta “ne najboljše” - vsaj tako se spomnim - začeli uporabljati ob slabih dosežkih Tine Maze. Kako je z njenim značajem, pa vemo. Zato je bilo marsikomu bolje reči “ne najboljše” kot neuspeh. Morda pa ta “ne najboljše”, ki tako boleče odzvanja v ušesih, ni povsem za v smeti.

Virus je odprl razpravo o marsikateri slabosti slovenskega športa, ki je mnogi prej zaradi miru v hiši raje niso načenjali.

Če so ameriški novinarji napisali, da je Luka Dončić debel - seveda to ni mišljeno dobesedno, ampak predvsem kot očitek, da nima ravno izklesane postave, se bodo njihovi slovenski kolegi na raznih “one-band” športnih portalih (pa še katerem, povezanim zgolj s športno vsebino ali športno televizijo) postavili na glavo in to označili malodane za žalitev. Hkrati bodo brez kančka slabe vesti prepisali vest iz tujih logov, da je napadalec Gonzalo Higuain debel. Realno je približno toliko kot naš košarkarski “vunderkind”. Higuain po njihovih kriterijih seveda ni žalitev. Naši so vedno žrtve, o drugih pa se lahko piše vse?

Hja, žrtev je v tem času veliko, med žrtve korona dobe, za katero ne vemo natanko, koliko časa bo trajala, saj nam enkrat servirajo bolj, drugič manj optimistične novice o cepivu in njegovem učinku, pa sodi tudi šport. Ne samo slovenski; če tarnajo tudi bogati klubi in organizacije, potem se je vredno zamisliti, čeprav bogati vedno nekaj tarnajo, reveži pa bolj občasno dvignejo glas.

Posledice so in še bodo, tu ni nobenega dvoma. Kljub lokalnim rivalstvom in negodovanjem, da veliki nimajo prevelikih težav s preživetjem, pa je v tem času pomembna enotnost športne sfere. Virus je odprl razpravo o marsikateri slabosti slovenskega športa, ki je mnogi prej zaradi miru v hiši raje niso načenjali. Virus bo mimo, sistemske težave pa se same ne bodo rešile, zato je zdaj čas, da se razna nasprotja pomaknejo na stran, vsaj dokler se življenje ne bo vrnilo v neko normalno normalnost.

Za začetek bi bilo že dobro, če živimo v EU, ki je imamo polna usta, da bi odgovorni uskladili pravilnike o karanteni za poklicne športnike s tistimi v državah, v čigar družbo menda sodimo. Ne pa, da še tisti redki ostanki pravega profesionalizma, ki igrajo v elitnih evropskih klubskih tekmovanjih, tekme izgubljajo za zeleno mizo. Ne le točke, na kocki je ugled in tudi obstoj.


Preberite še


Najbolj brano