Bolj kot si glasen, več boš dobil

Ne vem sicer, koliko so v tem trenutku lahko potopisne serije resna tolažba za obsojence na čemenje v zaprtem, sploh v času, ko ne moreš niti v sosednjo občino. A če gre za dobro narejeno stvar, je lažje zdržati na kavču brez uhajanja misli v lepše čase.

Na nacionalki se je iztekla prva sezona že pred časom posnete serije, ki so jo poslovenili v Odpotovanja (Departures), kjer dva mlada Kanadčana (eden je sodeč po priimku slovenskih korenin) v letu dni prepotujeta svet. Med številnimi tovrstnimi serijami je ta še najbolj realna oziroma daje vtis, da ni bila posneta po nekem zelo natančno napisanem scenariju. Dogodivščine dveh značajsko različnih mož (oba zdaj štejeta že okoli štirideset let) vzbujajo hrepenenje po svobodi in potovanjih. In kljub temu da je od snemanja minilo dvanajst let, se zdi, kot da se vse dogaja tik pred koronakrizo.

Za tiste mrvice, ki jih država vrže športu z bogate mize, se res ni kaj zahvaljevati. Kvečjemu udariti po mizi.

TV-ekran ponuja veliko možnosti za razna virtualna odpotovanja, predvsem na športne dogodke, ki so z redkimi izjemami v raznih mehurčkih, z vsakodnevnimi testiranji, z minimalnim številom spremljevalcev in brez gledalcev. Naj bodo srečni, ker lahko sploh tekmujejo, bodo rekli nekateri.

Ja, res tekmujejo, a kdo jih bo zamenjal čez nekaj let? Vsaj v Sloveniji. Dvakratna prekinitev aktivnosti v enem letu je zamajala proces dela z mladimi športniki. Pa ne zgolj s športniki, ampak tudi s tistimi, ki jim je tekanje za žogo ali kaj drugega predvsem igra v interesnih dejavnostih in ki morda kasneje nikoli ne bodo del organizirane športne vadbe v društvih, bodo pa v prihodnost odnesli spoznanje, da je ukvarjanje s športom lepo in zdravo in da ni vse v življenju sedenje za računalniki ali visenje na družabnih omrežjih. Skoraj enajst mesecev je mimo, ko smo se prvič šokantno srečali s pandemijo, ki je terjala zapiranje v domove. Spomladi so morali mladi prvič dva meseca ostati brez treningov, od oktobra naprej pa druga popolna zaustavitev vstopa že v četrti mesec. Strokovnjaki opozarjajo na hude posledice, športne organizacije tu pa tam povzdignejo glas. Olimpijski komite Slovenije je dvakrat zarožljal, potem se ob obljubah zahvaljeval modri šolsko-športni ministrici in vladi. Ko pa je na koncu šport ostal na suhem kot riba brez vode in je vladna gospoda snedla obljube, se je zavil v ponižen molk. Za tiste mrvice, ki jih država vrže športu z bogate mize, se res ni kaj zahvaljevati. Kvečjemu udariti po mizi. Slovenska športna industrija ustvari 609 milijonov evrov v celotni BDP in zaposluje 21.900 ljudi. Delež, ki ga ustvari športna industrija, tako predstavlja 1,96 odstotka slovenskega BDP, zaposlitve, povezane s športom, pa predstavljajo kar 2,43 odstotka vseh zaposlenih v Sloveniji. Prav zato bi morale biti športne institucije glasnejše in vztrajnejše. Nenazadnje so športniki, predvsem pa množica navdušencev, tudi volilci in prav neverjetno je, kako malo to dejstvo vpliva na politike, ki odločajo o prihodnosti športa. Že dolgo se napoveduje stagnacija vrhunskih rezultatov, vendar do te še ni prišlo v izraziti meri, čeprav je starost rednih osvajalcev odličij ali tvorcev vrhunskih dosežkov vse višja, mlajših imen, ki segajo na vrh, pa vse manj.

Po tej krizi pa bo, če se država končno ne bo bolj odzvala, upad neizbežen. Ne le gibalne sposobnosti večjega števila otrok. Padlo bo število športnikov, ker mnogi po teh prekinitvah ne bodo nadaljevali, spet drugi pa bodo v velikem zaostanku za konkurenco, ki kljub vsemu lahko trenira. Te razlike pa se ne da nadomestiti z dekretom. V Italiji je jasno, da če bo država za kaj prikrajšala najbolj priljubljene športne panoge, bo hitro ogenj v strehi, zato bo raje dala kaj več kot kaj manj.

Pri nas pa je tako, da je vse manj racionalnosti in logike, še najmanj pa drži rek - lepa beseda svoje mesto najde. Kvečjemu obratno. Bolj kot si glasen, več boš dobil.


Preberite še


Najbolj brano