Živijo, na zdravje, adijo pamet in oprostite

Župan in direktor sta napihala? Nič takega, pravijo nekateri ljudje. Konec koncev sta dobra možakarja, dosledna v svojem poklicu, prijazna do zaposlenih, pametna in predana. Časopisi in televizije pa iščejo samo izgovor, da bodo nekoga pribili na križ. Zato ker je “spil enega preveč”? Ker je bil na praznik zavetnika vina nekoliko “dobre volje”? Novinarji si pač morajo izbirati žrtve, na račun katerih služijo. In če drugega ni pri roki, so dobri tudi pošteni državljani vinorodne Slovenije, ki nimajo druge krivde kot te, da so radi v veseli družbi.

Seveda smo upravičeno ponosni na naše vrhunske vinarje, na obrtne pivovarje, na žganjarje in medičarje. Imamo naravne danosti, tradicijo in znanje, s katerimi ustvarjamo čudovite pridelke, ki ljudem ne prinašajo le užitka, temveč tudi zdravje in dobro počutje. Ampak v Sloveniji imamo z alkoholom tudi velik problem. V povprečju večji kot v številnih drugih evropskih in svetovnih državah. To potrjujejo statistike in raziskave. In to ugotovi vsak kolikor toliko pameten človek, ko pogleda skozi okno. Kozarec rdečega vina vsak dan ob večerji morda res izboljša kri, ampak steklenica rdečega vina vsak dan pred kosilom lahko prelije kri. Uniči odnose, konča življenje.

Potrebujemo jasne meje. Recimo, da v predal službene pisalne mize ne sodi steklenica viskija, da otrokom ne kupujemo piva, da šilce žganja ni del zdravega in polnovrednega zajtrka.

Številni ljudje se okrog nas borijo z odvisnostjo od alkohola. So večinoma dostojni in dobronamerni posamezniki, ki so se ujeli v eno od civilizacijskih pasti in ji bolj ali manj uspešno skušajo zbežati. Nekateri s herojskimi napori in občudovanja vredno vztrajnostjo. Prav gotovo ne potrebujejo obsojanja in stigme, a tudi pregovorno slovensko olepševanje jim prav nič ne koristi. Prigovarjanje, da “en kozarček pač ne more škoditi”, in vprašanja, “kakšni dedci pa da so, če niti nazdraviti nočejo”. V našem odnosu do alkohola nujno potrebujemo pravo mero. Tisto zdravo pamet, ki postavlja jasne in samoumevne meje. Recimo, da v predal službene pisalne mize ne sodi steklenica viskija, da otrokom ne kupujemo piva, da šilce žganja ni del zdravega in polnovrednega zajtrka, da pod nobenim pogojem nikogar ne smemo siliti z alkoholom in, seveda, da po zabavi pokličemo taksi.

Ko rečemo in ponavljamo, da ni nič kaj takega, če nekdo pije in se nato usede za volan, se odpovemo zdravi pameti in to ne koristi nikomur. Še najmanj vrhunskim pridelovalcem vina in prizadevnim organizatorjem zabav. Stališče, da smo do vožnje pod vplivom alkohola lahko tolerantni, ker je pitje del naše kulture in tradicije, ni drugega kot beden izgovor.

Prometne nesreče so najpogostejši vzrok smrti mladih med 15. in 24. letom starosti. Število prometnih nesreč sicer v zadnjem obdobju ob naporih, ki jih ustanove in organizacije vlagajo v akcije izobraževanja in ozaveščanja, počasi pada. A v letu 2018 je kljub temu na naših cestah življenje izgubilo 17 mladih ljudi, letos že devet.

Vračanje z zabave je najbolj pogosta okoliščina teh tragičnih dogodkov. Zato otrokom nenehno ponavljamo: “Ne usedi se za volan, če si pil. Nikoli ne prisedi k pijanemu vozniku. Pojdi peš ali s taksijem. Pokliči domov, nihče se ne bo jezil nate. In tudi če se bo: strah, mraz, utrujenost in sramoto se preživi, prometna nesreča pa te lahko ubije. Vsak naredi napako, ampak pomembno je, da se obnaša odgovorno, da premisli in prepreči najhujše posledice.”

Naslednjič nam bodo otroci odvrnili: ne vem, zakaj bi moral jaz poklicati taksi ali pešačiti pet kilometrov, če se pa župan mirno usede v avtomobil in se to nikomur ne zdi nič posebnega. Tisti, ki nekritično branijo neodgovorne voznike ter zmanjšujejo težo njihovih napak, preprosto nimajo prav. In javne osebnosti, ki se usedejo pijane za volan, so dolžne iskreno in globoko opravičilo, donacijo primerni dobrodelni organizaciji in nekaj vzgojnih ur prostovoljnega dela. Najmanj.

---

---