Solze in nasmeh za Franjo
Na spletni strani britanske televizijske mreže BBC so v seriji “zgodb, ki jih še niste slišali” objavili kratki film o Partizanski bolnici Franji. Naslovili so ga “Bolnišnica, ki je nacisti niso nikoli odkrili.”
S sogovorniki in podatki o delovanju bolnišnice na kratko in z zelo preprostimi besedami povedo zgodbo o zgodovinskem fenomenu, ki ga Slovenci dobro poznamo. O bolnišnici Franji smo slišali v šoli, verjetno nas je na izlet v ozko sotesko Pasice peljala kakšna navdušena učiteljica slovenščine ali zgodovine, brali smo časopisne članke in po televiziji gledali ure dokumentarnih filmov in pogovorov. O Franji Bojc Bidovec in o lesenih barakah v cerkljanskih gozdovih smo slišali toliko, da morda vemo preveč.
Bolnišnica ima znak Evropske kulturne dediščine. Lahko bi dobila še pet Nobelovih nagrad, pa še ne bi bilo dovolj za njeno zgodovinsko veličino. Na Franjo ne smemo nikoli pozabiti.
V kratkem BBC-jevem filmu se med drugim pojavi napis: “V nobeni drugi državi na svetu niso gradili takšnih partizanskih bolnišnic.” Seveda iz očesa pade domoljubna solza, ampak prebudi se tudi misel, da smo morda pod gomilo podatkov, pa tudi pod zaudarjajočo plast vsakovrstnih ideoloških olupkov in odpadkov, pokopali zavedanje o tem, kako pomembne, edinstvene in velike so bile v resnici slovenske partizanske bolnišnice. In kako neumno je, da to plemenito dediščino upora na vse možne načine mečemo v smeti. Ja, res je, včasih potrebujemo opomin od zunaj, da na novo ovrednotimo svojo zapuščino.
Ko govorimo o Franji, običajno poudarjamo človekoljubje. Ker so ranjenci v vojni najbolj močan simbol marginaliziranih, odrinjenih, nepotrebnih ljudi in je skrb zanje najbolj očitno in najbolj globoko dejanje humanosti. Posameznik, ki se sredi spopadov in v strahu za lastno življenje ustavi, da sočloveka odnese na varno in mu oskrbi rano, je Človek z veliko začetnico.
Ampak, če samo preletimo zgodbo bolnišnice Franje, lahko v njej vidimo še veliko več. Vrednote in ambicije, h katerim bi se morali vrniti ne le kot k zaslugam, ampak kot izhodiščem za prihodnost.
Na primer, znanstveno in tehnično odličnost. V lesenih barakah se je ob strahovitem pomanjkanju opreme in zdravil zdravilo 900 bolnikov. Umrlo jih je 83. Kar pomeni, da je bolnišnica sredi gozda rešila življenje več kot devetdesetim odstotkom vojakov različnih narodnosti in domačinov, ki so tu iskali zdravniško pomoč. Kompleks je imel svojo elektrarno, osebje je moralo biti vir nenehnih izvirnih rešitev in izboljšav. Kljub neznosnim razmeram so si uspeli zagotoviti rentgen in nekako so ostajali v stiku s sodobnimi kirurškimi in drugimi medicinskimi tehnikami. Sredi sovražnega ognja.
Franja je bila kraj izjemnega strateškega razmišljanja. S premišljenim sistemom obrambe, do potankosti izdelanim varnim dostopom in protokoli, kot bi jim rekli danes, za soočanje s spreminjajočimi se varnostnimi razmerami. Bila je kraj sodelovanja in izmenjave, bila je kraj umetnosti in kulture - v Bolniškem listu so izhajale pesmi, skice, doživljajski zapisi pacientov in osebja. Bila je tako močan simbol, da so jo za obiskovalce odprli že leta 1946, takoj po koncu vojne. Ker so razumeli, da morajo tiste barake, ki jih sovražnik nikoli ni našel, postati simbol več kot 120 partizanskih bolnišnic, v katerih je 800 zdravnikov rešilo vsaj 15.000 življenj. Med njimi je bila tudi legendarna Pavla v Trnovskem gozdu.
Bolnišnica, za katero zgledno skrbi Mestni muzej Idrija, ima znak Evropske kulturne dediščine. Lahko bi dobila še pet Nobelovih nagrad, pa še ne bi bilo dovolj za njeno zgodovinsko veličino. Na Franjo ne smemo nikoli pozabiti. Ne le, ker ni prav, ampak tudi, ker se ne splača. Znanstvena odličnost, pamet, iznajdljivost, odprtost, prilagodljivost in predvsem brezpogojno spoštovanje do življenja so lastnosti, ki jih 75 let po koncu vojne potrebujemo. Pa še kako.