Prišel je čas, ko so noči dolge in odpada listje

V torek je bilo vreme v Ljubljani precej žalostno. Oblačno z možnostjo solzivca. Ko se je že zdelo, da bo dan minil kolikor toliko mirno, so večerni prizori v glavnem mestu državo ponovno potisnili v neko čudno, tesnobno vzporedno resničnost. Poletja je konec. To drži kot pribito. Če smo se ob junijskem enakonočju veselili postopnega odpiranja družbe. In če smo v dopustniškem juliju in avgustu kljub novim omejitvam in skrbem vendarle uživali neke vrste optimizem, je zgodnji mraz znova odprl vprašanje: ali živimo v prelomnem zgodovinskem obdobju?

Najbolj zabavna medijska zgodba preteklega tedna se je zgodila v Turčiji. Moški se je zvečer odpravil popivat in zjutraj, ko se je prebudil, v gozdu naletel na veliko skupino ljudi, ki je bila sredi iskalne akcije. Ker je bil ravno tam, in očitno ni imel posebnih načrtov, se je odločil, da se odgovorno in altruistično pridruži iskalcem. Kmalu so začeli ljudje v skupini klicati ime pogrešanega in moški je ugotovil, da je on tisti, ki ga iščejo. “No, saj sem tukaj,” se je oglasil.

Smo v času, ko se dogajajo drastične spremembe? In kaj bi morali vedeti, medtem ko tavamo po informacijskem gozdu? Katere smeri in katere vremenske napovedi bi morali poznati? Se nam bo vse razjasnilo samo, ko bomo slišali vsak svoje ime?

Kaj smo torej? Smo iskalci? Ali smo izgubljenci? Se nam samo zdi, da po tem epidemičnem svetu hodimo z načrtom in ciljem? Da iščemo? Čeprav v resnici nimamo ne zemljevida ne pravih podatkov ne občutka za prostor ne občutka za čas in smo daleč od tega da bi bili iskalci? Smo izgubljenci? Pogrešani in ujeti v zablodi do te mere, da se svoje izgubljenosti niti ne zavedamo več?

Ko je leta 2008 udarila najprej finančna in nato globalna gospodarska kriza se je na svetovni ravni, verjetno prvič od povojnega obdobja, začela resna razprava o tem, da zahodna družba s svojim modelom tržnega kapitalizma in parlamentarne demokracije potrebuje temeljito prevetritev. Da tako preprosto ne gre več naprej. Da so bremena za okolje in ljudi prevelika, da je tveganje, ki se mu izpostavljamo z voljo po nenehni rasti, nevzdržno ter da je treba obrniti smer. Zgodilo se ni nič. Trgi so si opomogli, nekaj bankirjev je šlo na podaljšane počitnice, davčne oaze so znova vzbrstele, besede, kot so javni dolg, fiskalno pravilo in trojka so izginile z naslovnic časopisov.

Ljudje, ki so izgubili službe, so jih spet dobili. Ljudje, ki niso zmogli plačevati kreditov, so dobili nove. Nekaj tisoč uničenih življenj se je arhiviralo v dolgoročno socialno statistiko in že je bil običajni ponedeljek. Zgodil se ni prav noben premik v paradigmi. Banke so kvečjemu malo bolj mistično nedotakljive, kot so bile. Kršenje temeljnih delavskih in socialnih pravic morda malo bolj sprejemljivo. Mednarodni ekonomski odnosi pa malo bolj umaknjeni v senco svetovnega dogajanja.

Ekonomski je sledila migrantska kriza, tema, ki je veliko bolj primerna za splošno ljudsko ogorčenje. Vrnili smo se k retoriki 18. in 19. stoletja. Razpravam o tem, da nam tujci kradejo službe, razmislekom o tradicionalnih družinskih vrednotah ter religijskih in ideoloških razlikah. Izpadlo je, znova, k sreči, da za socialne razlike ni kriv sistem, ki koplje vse bolj široke kanale, po katerih se bogastvo steka v vse bolj ozke skupine ljudi. Ampak je kriv Afganistanec, ki je doma prodal polovico svojega imetja in si kupil ilegalno karto za München.

Migrantska kriza bo najbrž kmalu spet udarila. Najverjetneje takoj po tem, ko se bo končala pandemična. Ker so v primerjavi z gospodarsko kriza migracije veliko bolj priročne, scenariji za medijski pogrom so manj zahtevni in povprečni čustveni angažma občinstva veliko močnejši.

Ampak medtem ko minevajo prvi dnevi mokrega oktobra, se zdi, da smo morda vendarle vstopili v obdobje, iz katerega ni poti nazaj. Seveda, vreme ne pomaga, ampak okrog nas se množijo znamenja neke usodne spremembe.

Podnebne, denimo. Katastrofalne poplave, ki ubijajo ljudi v Nemčiji, tornadi, ki na Siciliji mečejo domačine v vodo, potok, ki teče po stopnišču ljubljanske Drame po tem, ko se, kar naenkrat, nad mestom utrže oblak, nakazujejo na to, da ima morda Greta prav.

Politične. Še včeraj smo slavili Evropsko unijo kot garancijo miru in stabilnosti na celini, kot veliko civilizacijsko pridobitev, ki je zrasla na pogorišču druge svetovne vojne. Zdaj je povsem normalno, da predsednik vlade predsedujoče članice na evropski platformi pojasni, kako je Evropska komisija tista, ki krši načelo vladavine prava. Predsednik vlade, ki medtem z vodnim topom in hišnimi preiskavami disciplinira uporno ljudstvo.

Ekonomske. Katastrofalne razmere v Veliki Britaniji z dolgimi vrstami pred bencinskimi črpalkami, ki so nas v mislih vrnile v čase bonov in sistema par nepar, jasno kažejo, da je naš sistem preskrbe ranljiv. Da polne police in tekoči prevozi dobrin še zdaleč niso samoumevni. Odločitev avtomobilskih gigantov, da ponekod ustavijo proizvodnjo avtomobilov, ker primanjkuje polprevodnikov, torej temeljnih gradnikov računalniških čipov, pa priča o tem, kako zelo ne samoumevne so verige preskrbe s surovinami.

Se bo jutri ustavila proizvodnja računalnikov in mobilnih telefonov? Bo nekajurni padec facebookovega digitalnega imperija, ki je v ponedeljek sprožil svetovno paniko in strmoglavil delnice informacijskega giganta, postal čisto običajni dogodek?

Smo v času, ko se dogajajo drastične spremembe? In kaj bi morali vedeti, medtem, ko tavamo po informacijskem gozdu? Katere smeri in katere vremenske napovedi bi morali poznati? Se nam bo vse razjasnilo samo, ko bomo slišali vsak svoje ime?


Preberite še


Najbolj brano