Predčasni politik: danes je, jutri ga ni
Še pred dvajsetimi, celo petnajstimi leti bi bil padec vlade res velika novica. Janez Drnovšek ali Janez Janša, ki bi prišla pred novinarje in povedala, da bosta v državni zbor poslala odstopno izjavo, bi dvignila velikanske oblake prahu, ljudi bi izmenično prevevali občutki globoke skrbi in veselega pričakovanja in država bi za trenutek obstala. Ko je za mikrofon s svojo, dejansko precej nenadno napovedjo, da namerava državljane brez čakalne vrste napotiti na predčasne volitve, stopil Marjan Šarec ... No ja. Zanimiv, do določene mere presenetljiv preobrat, a dramaturško precej pomanjkljiv in kljub zimskemu vremenu nekoliko mlačen. Nekaj takega kot zadnja epizoda Jezera.
Ta tretji Janez, namreč Ivan Serpentinšek, pač prihaja, oziroma odhaja, po dolgoletnem upadanju ugleda in dosega notranje politike v javnem ali če hočete družbenem življenju. Po prvi večstrankarski evforiji pred tridesetimi leti, ko je bila vsaka beseda iz ust novopečenega parlamentarca suho zlato, ko se je na treh metrih pločnika trlo dvajset kamer in so novinarji dirjali na pet strankarskih novinarskih konferenc na dan, ko so v krajevnih skupnostih za rojaka iz Ljubljane obrnili prašička in odprli ta dober sod, so se ljudje politike in politikov naveličali.
Slovenci smo po pol stoletja monogamije s politiko in politiki nepremišljeno skočili v strastno afero, tako vročo, da je v njej ljubezen zgorela kot suh grm.
Padec se ni zgodil čez noč. K njemu so verjetno pripomogle tudi afere, javne klofute, podmizne kuverte, zaporne kazni, nepovezana blebetanja, generalna nesposobnost in nespodobnost nekaterih (nikakor ne vseh) predstavnikov politične kaste. Ampak bistvo depolitizacije slovenskega javnega prostora je v naveličanosti. Slovenci smo po pol stoletja monogamije s politiko in politiki nepremišljeno skočili v strastno afero, tako vročo, da je v njej ljubezen zgorela kot suh grm. Po pogorišču zdaj že kar nekaj časa brskajo ljudje, ki bi radi vladali in se ob tem pretvarjali, da jih politika ne zanima.
In tako smo pristali v obdobju, ko je vsak dan nova kratica. V razmerah, ko je dvakrat, skoraj trikrat, če štejemo kratko epizodo Zorana Jankovića, oblast v državi prevzela stranka, na hitro skrojena iz civilno družbenega gibanja in v celoti utemeljena na osebnosti njenega, no, recimo, karizmatičnega voditelja. V teh dneh je priljubljena šala, da država razpada, ker je svoj odhod iz politike po kongresnem porazu napovedal doslej absolutno nerjaveči Karel Erjavec. Ampak dejstvo, da je Erjavec s svojo stranko upokojencev, če odštejemo Boruta Pahorja, ki trenutno igra izven lige, še skoraj najboljši slovenski približek kariernemu politiku, niti ni smešno.
To, da nam za politiko ni mar, namreč še ne pomeni, da politika ni pomembna. V teh dneh mnogi jočejo. Ne, ker ne bi mogli živeti brez črk L, M in Š. Tudi po zatonu S, M in C se je, konec koncev svet mirno vrtel naprej. Jočejo zato, ker odstop vlade in predčasne volitve pomenijo brutalno izničenje tisoče ur dela, pogovorov in razmislekov.
Predstavljajte si direktorja javnega zavoda, ki je resornega ministra končno prepričal, da potrebuje prizidek, in si je uspel v proračunu zagotoviti sredstva za izdelavo projektne dokumentacije. Predstavljate si župana, ki je direktorju direkcije za infrastrukturo po desetih letih prosjačenja dopovedal, da je treba obnoviti most ali zgraditi zadnji del obvoznice. Ali civilno iniciativo, ki je bila tik pred dosego dogovora z državnim podjetjem o odpravi škode, ki je na zemljiščih in infrastrukturi nastala ob gradnji avtocestnega odseka. Vse to je zdaj izginilo. Kot datoteka v programu brez samodejnega shranjevanja, ko zmanjka elektrike in se računalnik nepravilno zaustavi. Kdo bo povrnil škodo? Kdo bo državljankam in državljanom plačal ure? Politiki, ki se pretvarjajo, da to niso, gotovo ne. V volitvah, ki nas, kot kaže, čakajo, torej ni nobene predčasnosti. So samo nove zamude.