Pokaži s prstom, obrni hrbet in teci
Vsi smo bili otroci in vsakega od nas so kdaj pa kdaj zalotili pri kakšnem nečednem dejanju. Kraji čokolade iz mamine omare, na primer, izogibanju hišnim opravilom, preklinjanju ali prerivanju s sovrstniki. Tipični odgovor otroka na očitke o tem, da njegovo vedenje ni primerno, je kazanje s prstom. Ni lepšega kot izmotati se iz neprijetne situacije s preusmeritvijo pozornosti na to, da je sošolec najprej porinil tebe, da tvoja sestra prav tako ni pomila posode ali da sosedov otrok tudi krade čokolado. In to ne iz mamine omare, ampak iz trgovine.
Modri starši na takšna izmikanja običajno odgovorijo z odločnim sporočilom, da si ti ti, drugi so pa drugi. Ter da je kazati na tujo krivdo ne le hudo zoprna, ampak tudi popolnoma nekoristna navada. Večina otrok se lekcije navadi.
Včasih se zdi, da je kazanje s prstom na domnevne napake drugih bistvo političnega boja. Vse več je volilnih “zmagovalcev”, ki dobro polovico mandata porabijo za iskanje okostnjakov v omarah
Tistim, ki jim je učna ura ušla, svet zadnje čase zelo na glas pritrjuje. Včasih se zdi, da je kazanje s prstom na domnevne napake drugih bistvo političnega boja. Vse več je volilnih “zmagovalcev”, ki dobro polovico svojega mandata porabijo za iskanje domnevnih okostnjakov v omarah in ne zamudijo nobene priložnosti za poudarjanje domnevnih napak, nesposobnosti ali zlonamernosti svojih predhodnikov. Legendarna je izjava odhajajočega predsednika ZDA Donalda Trumpa, da je Barack Obama prav tako zapiral otroke priseljencev, pa se mediji ob tem niso prav nič zgražali. Kot da bi ta ugotovitev, ki niti ni bila povsem skladna z dejstvi, zmanjšala grozo podob otrok, ki so, ločeni od staršev, ždeli v kovinskih kletkah.
Tudi slovenski politiki vseh barv iz žepa hitro potegnejo karto tuje krivde, če jih javnost zasači pri nejasnih računih, vožnji pod vplivom alkohola, sumih nepotizma in korupcije ali kakšnem drugem vladarskem grehu. Pri nas za dobro mero v obešenjaški folklorni golaž ponavadi vržemo še pest ideoloških začimb. In razpravo končamo nekje v hosti, med “krvoločnimi partizani” in “izdajalskimi domobranci”.
Župana Ilirske Bistrice so izključili iz Socialnih demokratov. S prostovoljnim odhodom so mu sledili še nekateri člani svetniške skupine. Pošteno. Temu se reče “nepremostljiva razhajanja”. Se zgodi, tudi v najboljših družinah. Kolumnist enega od slovenskih spletnih portalov je ob tem objavil zanimivo tezo. Namreč: komunisti so pred dobrimi tridesetimi leti zaprli novinarja David Tasića, zato se nimajo v SD, kjer so nasledniki komunistov, prav kaj zgražati nad poštenim županom, ki novinarke le malo ozmerja. In jih še v kletko ne zapre. Avtor je z zapisom, da je Emil Rojc s kurami obkladal novinarke Primorskega dnevnika, izkazal svoje izvrstno poznavanje slovenskega medijskega prostora, s poanto svojega razmišljanja pa je lepo podprl vzorce obnašanja, ki vodijo marsikam, le v prihodnost ne.
Slovenski politiki radi poudarjajo, da so vzor nacije, njen navdih in povezovalna sila naši športniki. Ki premagujejo ovire, vztrajajo na svoji poti, zanemarijo bolečino in premagajo srečnejše ter bogatejše od sebe s čisto močjo volje. Zanimivo, smučarke še nisem slišala reči, da je sicer zgrešila vratca in je odstopila, a so nekatere sotekmovalke količek zgrešile še za veliko dlje. Pa kolesarja tudi nikoli, da je res zaostal na vzponu, ampak so bili številni še daleč za njim. In težko si predstavljam reprezentanta v rokometu, ki bi izjavil, da je ekipa morda res izgubila nekaj tekem v kvalifikacijah, a je reprezentanca na prejšnjem svetovnem prvenstvu igrala še veliko slabše.
Najbrž ni skrivnost v tem, da so imeli ti ljudje starše, ki so bolj odločno izrekali vzgojne nauke ob kraji čokolade. Športnike pač življenje nauči, da je zaupati vase, prevzeti odgovornost, se soočiti s svojimi napakami in šibkostmi, spoštovati tekmece in ohranjati solidarnost edina pot do zmage. Vse ostalo je grenek poraz.