Naj se začne navadno, dolgočasno šolsko leto

Ljudje običajno govorimo o srečnem otroštvu in brezskrbni mladosti, ampak, po pravici povedano, 1. septembra 2021 še zdaleč ni lahko biti star šest let in prvič vstopati v učilnico. Ni lahko biti najstnik, ki je pustil za sabo svojo osnovnošolsko druščino in začenja dijaško pot. Ni lahko biti študent, ki se pripravlja, da se odseli od doma in se sooči s profesorji, ki ga bodo vikali, in kolegi, ki bodo govorili drugačno narečje. Vsa običajna bremena prehoda v novo življenjsko obdobje navzdol poriva pandemija, ta strašna, velika beseda, zaradi katere se šolsko in študijsko leto lahko končata popolnoma in nenadoma. Tako rekoč kadarkoli.

Zaradi virusa, ki je že zaznamoval prejšnje in predprejšnje šolsko leto, so nekoč samoumevne resnice o tem, kaj pomeni biti dijak, šolar ali študent, postavljene pod nek čuden vprašaj. Marsikdo govori o tem, da je izobraževanje na daljavo bolj ekonomično in učinkovito. Da so katedri, stoli, table in učbeniki na papirju nepotrebna izguba časa in denarja ter da je pouk preko računalniškega zaslona povsem enakovreden tistemu v učilnici.

Praktično je izobraževanje na daljavo privid. Prevara v slogu “resničnih” zgodb Slovenke, ki na spletu zasluži pet tisoč evrov na mesec.

Da se je otrokom šola od doma prilegla, ker so si lahko sami razporejali čas, si prihranili potovanja in premike, iz svojega življenja odstranili motnje klepetanja in pohajkovanja. Med epidemijo ni bilo potrebno razmišljati o študentskih domovih ali dragih najemninah pri zasebnikih, o študentskih bonih in mesečnih kartah za vlak ali avtobus. Nakazal se je svet, v katerem človek lahko teoretično študira v New Yorku ali Pekingu, maturira na elitni gimnaziji v Parizu ali doktorira v Londonu, ne da bi se mu bilo potrebno preobleči iz pižame. Teoretično.

Praktično je izobraževanje na daljavo privid. Prevara v slogu “resničnih” zgodb Slovenke, ki na spletu zasluži pet tisoč evrov na mesec. V slogu obljub, da digitalna naročnina prinese odlično obvladovanje joge ali azijske kuhinje ali izdelave mila ali Španščine za samo 8,99 evra na mesec. Praktično ima standardizirani, neprožni, bolj ali manj enosmerni ali v najboljšem primeru dvosmerni tok informacij zelo omejen učinek. Praktično padajo wi-fi povezave, strežniki se preobremenjujejo, bolijo oči, glava, ramena in vrat. Praktično je življenje za zaslonom osamljeno, revno in nikoli ne ustvari večplastne, globoke izkušnje, ki si zasluži ime znanje.

Medtem ko četrti val že zakriva obzorje, je pomembno dvoje. Prvič: oblastniki, ne le v Sloveniji, ampak nikjer po svetu, nimajo več pravice zapreti šol. Po skoraj dveh letih korona obdobja je vsaka vlada, ki ni bila sposobna oblikovati strategije ter sprejeti ukrepov, ki bi omogočili, da pouk poteka nemoteno, nemarna, neodgovorna in tako zelo kriva.

In drugič: vsak odgovorni član te družbe se mora, zase in za svoje otroke, potruditi, da tisti čuden vprašaj ne ostane nad nami. Potruditi za prihodnost, v kateri bo jasno, da so sošolci in odmori, dijaške kavice in študentska piva ključni del odraščanja. Da štejejo toliko kot stavčna analiza in Pitagorov izrek. Da je svobodna, sproščena interakcija, prosta, klepetava komunikacija brez naročnine, shem in odštevanja sekund tisto, kar nas dela človeške.

Nujno torej potrebujemo navadno šolsko leto. V katerem bodo otroci ob osmih zjutraj še v pižami le, če bodo prespali budilko, in bodo zamudili dve uri kemije le, ko bodo špricali pouk. Potrebujemo trde žvečilne gumije, prilepljene pod klopmi, razkuhane študentske špagete, izgubljene zvezke, hrepeneče poglede skozi okno na šolsko dvorišče, čakanje na petek, zamujene avtobuse, pozabljene copate, prerivanje po hodnikih.

Ker če ne bomo ohranili teh drobnih temeljnih gradnikov človečnosti, nas, ko prideta peti in šesti val, praktično ne bo več.


Preberite še


Najbolj brano