Mastni okrog ust in posuti s pepelom

Ma kaj niso letos maškare prišle ravno ob pravem času? Zima je ostra in huda, seznam grehov, napak in stvari, ki jih je treba pregnati, je dolg kot hudo leto. Ker je tudi bilo hudo leto. Poleg tega so imeli v državnem zboru vse pripravljeno za karneval.

Dobro, en dan prezgodaj. In, ja, z veliko pepela in malo krofi. Ampak v tem, da se politiki na predvečer pustnega torka prepirajo o tem, kdo ima več marmelade okrog ust, je kar nekaj simbolike.

Kaj bodo izdatki za okrevanje naredili javnim financam? Kdo se bo v ozadju velike koronske loterije z rekordnimi dobitki okoristil? Tega ne vedo ne Bog ne hudič ne Evropska unija.

Karneval, namreč, je starodavni ritual. Raziskovalci so elemente te predkrščanske tradicije našli po vsej Evropi, od Urala do Gibraltarja. In, zanimivo, med sicer na prvi pogled različnimi obredji, s specifičnimi kostumi, pokrivali, plesi, ljudskimi običaji, odkrili na stotine podobnosti, kar nikakor ne more biti naključje. Pogledov na to, zakaj so se naši evropski predniki tako enotno odločili, da ob začetku pomladi morajo delati kraval, je veliko. Morda gre res za ostanke starih verskih prepričanj, ki so zahtevali ritualno pripravo na začetek novega življenjskega cikla.

Ali pa za nujno sprostitev življenjske energije. Ljudje se morajo po dolgi zimi, ko so zaprti v hiši (in oh, zima 2020 in, oh, zaprte hiše!) malo zdivjati. Krščanstvo je ustvarjalno uporabilo predvsem ta drugi karnevalski vidik ter noremu torku prilepilo spokorniško sredo. Pust in nato post.

Onkraj mistike je parlamentarno pustovanje zgovorno tudi zato, ker je življenje, kot je pel stari jugo šlager “maskenbal”. Parlamentovanje se je začelo s solidnimi predpripravami. Izvirnimi satiričnimi performansi, kot so bili, denimo, prleški sendvič s kozarcem ormoškega bisera, romanje od zapornice do zapornice v materini družbi, kulturno praznično obrezovanje dreves na neki ulici v središču Ljubljane. S šaljivimi dovtipi, kot na primer “brezupnica” ali poimenovanje upokojenske opozicijske koalicije s kratico KUL (ker, resno?). In z duhovitimi uličnimi potegavščinami. Recimo s testi, ki so en dan obvezni, drugi dan pa že ne več, in nihajnimi šolskimi vrati. En sam hec.

Kaj se skriva za tem hecem, za masko norčavosti, ki nam jo kaže politika, pa je drugo vprašanje. Fiskalni svet je v preteklem tednu v svojem polletnem poročilu, takole dolgočasno, in brez kakršnegakoli nastavka za sočno afero, javnosti dal namig: stanje slovenskih javnih financ se je v krizi poslabšalo bolj kot v povprečju EU. V okviru protikoronskih paketov so tudi ukrepi, ki ne naslavljajo posledic krize oziroma jih naslavljajo na neustrezen način, tudi s slabšanjem strukturnega položaja javnih financ. In nenazadnje: v preteklega pol leta so hitro rasli tudi nekateri izdatki, ki s krizo niso neposredno povezani, med njimi stroški dela ter izdatki za blago in storitve.

Kakorkoli, danes je pepelnična sreda. Nezaupnico so prebrali. Kalomon, kot v Cerknem pravijo, obtožnici s seznamom vseh Pustovih grehov tudi. Branje prve se je končalo predvidljivo - z mlačnim razhodom, užaljeno zamero in premierjevo napovedjo novih sporov in obračunov. Branje drugega pa prav tako predvidljivo. Pust, vsega brezprizivno kriv, je bil enoglasno obsojen in bo dobil “z botam po glav”, zato “de bo ripa bel debiela”. Mogoče pa bo. Mogoče pa so laufarji bolj vplivni kot finančni ministri evro območja. Vsekakor so bolj izkušeni. In po pravici, lepše oblečeni.

A bolj verjetno je, da nas čakajo časi drobnega krompirja, kot repe kislih nasmehov in dolgega posta. Ter časi številnih vprašanj. Kako bomo rajali ob naslednjem pustu? Kaj bodo velikanski izdatki za okrevanje naredili javnim financam? Kdo se bo v ozadju velike koronske loterije z rekordnimi dobitki okoristil? In kdo si bo okrepil položaje v politični, socialni, kulturni in vsakršni krizi, ki bo spremljala obdobje po pandemiji? Tega ne vedo ne Bog ne hudič ne Evropska unija.


Preberite še


Najbolj brano