Gospodje politiki, račune, prosim!

Ko je leta 2019 ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec dobila javni denar za sodelovanje v projektu SRIPT, je opozicija glasno zahtevala njen odstop. Potem je ministrica domnevno šla malo na izlet na občinske stroške. Ampak vmes je opozicija postala oblast, pretekli honorarni grehi Pivčeve so v prizadevanju za oblikovanje koalicije postali irelevantni, očitki ministrici o tem, da z družino jé, pije in dopustuje na davkoplačevalski račun pa medijski linč levičarskih novinarjev in globoke države.

Kakšen je nivo politične kulture v Sloveniji, je zanimivo vprašanje. Odgovor pa predvsem odvisen od tega, kdo vpraša. Imamo poslance, ki so odstopili zaradi kraje sendviča, župane, ki so ostali v sedlu po desetinah kazenskih ovadb in milijonskih finančnih aferah. Za kakšnega državnega sekretarja je bil kozarec preveč pred vožnjo z avtomobilom konec kariere, nekateri politični kameleoni pa letijo skozi vrata in se nato priplazijo nazaj skozi okno preden ljudstvo reče keks. Tudi če klofutajo žene ali grozijo z mitraljezom.

Vrtiljak se bo, kot vedno, zavrtel tako, da bo služil dnevnopolitičnim ciljem. Ampak v aferi Pivec je veter v jadra dobila teorija, da se o računih sploh ne bi smelo govoriti.

Načeloma ni problem v tem, da bi bili levi dobri in desni slabi ali obratno, ampak v tem, da je večini aktivnih politikov v bistvu vseeno za etične in moralne prestopke. Štejejo samo politični dobiček. Zagovarjajo tisto, kar jim ohranja moč in vpliv, ščitijo hrbet svojim zaveznikom, si izmenjujejo usluge in pritiskajo na resničnost tako dolgo, dokler ne pade v kalup njihovih ambicij. Seveda so častne izjeme, ljudje, ki gredo v politiko, ker iskreno verjamejo v njeno poslanstvo uresničevanja javnega interesa. A ti ljudje bodisi ostanejo na mestu bodisi odidejo. Pa magari zaradi sendviča. Ali osebnih razlogov. Oblast ni igra za ljudi z mehkim srcem.

Seveda se bo politični vrtiljak z obsodbami, nastopi in odstopi, kot vedno, zavrtel tako, da bo služil dnevnopolitičnim ciljem. Ampak v aferi Pivec je veter v jadra žal dobila teorija, da se o ministričinih računih sploh ne bi smelo govoriti. Da se ne dogaja konstruktivna kritika navad in dobrega okusa nosilke visoke funkcije, ampak politično montirana afera, čisti pogrom, ki so si ga izmislili nasprotniki stranke ter seveda koalicije. Te teorije ne zagovarjajo le politiki, ampak tudi nekateri novinarji, številni uporabniki družabnih omrežij in celo škof.

Na tej točki bi se morali, ob vsem političnem pragmatizmu, globoko zamisliti. Kakšna je družba, v kateri smejo politiki na vprašanja o tem, kdo jim je plačal nočitev, kosilo in kozarec vina, odgovarjati posmehljivo in jezno? Kakšna je družba, ki ob družinskih članih v vladnih ali policijskih avtomobilih skomigne z rameni? Kakšna je javna razprava, ki trdi, da ugodnosti tako ali tako dobivajo vsi in so te zgolj gesta prijaznega gostitelja? In kam pridemo, če bomo dopustili, da novinarji, ki postavljajo vprašanja ter najdejo dokumente, ki izničijo šibke izgovore vladajočih, na mizo dobivajo žalitve in vprašanja o tem, ali so kdaj po kakšni tiskovni konferenci pojedli obloženi kruhek?

Padec ne le v politični kulturi, ampak v kulturi medčloveških odnosov na sploh, najbolje ponazarjata dva dogodka. Pivčeva se je s kolegom, zunanjim ministrom Anžetom Logarjem, slikala ob kozarcu vina. Zraven je mladi nadebudni politik objavil, sicer delno zabrisan, račun. V svojem odzivu na družabnih omrežjih je ministrica napisala, da ji je družina sveta ter da je s sinovoma potovala le zato, ker hoče z njimi preživeti več časa. Naj se ministra o privilegijih delata norca z upokojenci, ki morajo vračati del pokojnine, če zaslužijo več kot šest tisočakov na leto. In naj se o ravnotežju med delom in družino pogovarjajo z materami, ki delajo vsako drugo nedeljo, in očeti, ki svoje otroke vsak dan budijo petnajst pred šesto. Za plačo, ki je malo višja od cene dveh sob v kakšnem izolskem hotelu.


Preberite še


Najbolj brano