Bog nam obvarji Ljudmilo Novak

In, kot bi rekel prekmurski trubadur Vlado Kreslin, to ni političen song. Če bi bilo jutri v državi glasovanje, na katerem bi ljudi vprašali, ali jim je izjava za javnost nekdanje predsednice Nove Slovenije in evropske poslanke polepšala dan, bi bil rezultat jasen. “Da” z referendumsko večino.

Pa ne zato, ker bi bili levi, desni, beli in rdeči, ali, kot poje primorski trubadur Iztok Mlakar, “lila pikčasti”. Ampak zato, ker je čas zahrbten in nevaren. Ker je zoprn, težak, ker zdravila za bolezen ni, ker nam cepivo polzi med prsti in nam virus kaže fige, vsakič izza druge skale, en dan angleške, drugi dan južnoafriške. Mimogrede, pravijo, da je na vrsti francoska.

In kako zelo potrebujemo, iz dneva v dan bolj, nekaj tistega, kar je ta gospa, učiteljica nemščine in slovenščine iz Zgornje Velke, preko tipkovnice brez zadržkov izlila v piksle in bite.

Minilo je leto, ljudje. In kakšno leto. In kako zelo potrebujemo, iz dneva v dan bolj, nekaj tistega, kar je ta gospa, učiteljica nemščine in slovenščine iz Zgornje Velke, preko tipkovnice tako brez zadržkov izlila v piksle in bite.

Ker nimamo niti pozicije niti opozicije. Ker nihamo med smešnimi, nedoraslimi poskusi nekakšnih sprememb in absurdno pozo politike trde roke, za katero se zdi, kot da je zgrešila ne le leto, ampak tudi stoletje. In kontinent. Ker se zmerjamo, v tem našem vedno bolj majhnem mehurčku, ker drug drugemu iz pljuč izsesavamo še zadnje molekule zraku. Ker rušimo vse, kar je bilo vrednega in dobrega, menjamo znanje za všečke in delitve, menjamo knjige za youtube videe, brišemo polja dialoga in jih nadomeščamo s kompaktnimi dozami vzajemne mržnje. Natanko 280 znakov grenkobe. Sosed, izvolite.

Ni problem, da se zgraža Evropa, še manj je problem, kdo naj bi nas zatožil velikim nadzornikom v Bruslju, ni problem, da se nam smejejo. Problem je, da se bomo zadušili. Metaforično in dobesedno.

Kar nam je dala Ljudmila Novak (morda ima prav, morda nima, nepomembno) ni nova ideološka drža, ni sveža strankarska smer. Ni zavihtela orožja, ki bi jo izstrelilo v slovensko politično ozvezdje. Ženska nam je dala edino, kar nas lahko reši: malo dostojnosti.

Samo malo dostojnosti. Samo preprosto: ali me je mama tako učila? Dovolj, res, dovolj z diskurzom o psihopatih in levih fašistih, z bagri, z manipulacijami in aferami. Dovolj policijske ure in posebnih policijskih enot. Dovolj politike, ki šestnajstletnikom prepoveduje imeti svoje mnenje. Dovolj napisov in nalepk na vratih, vnaprejšnjega izključevanja. Dovolj tega sveta, v katerem se z nekom lahko samo strinjaš ali pa ga udariš s kolom po glavi. Ta svet ni dober svet.

Ali ni počasi prišel čas, da se, Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani te demokratične republike, članice Evropske unije, upremo klišeju, v katerega nas potiskajo morda zadnjih trideset let, morda pa tam nekje od propada Ilirskih provinc? Slovenski narod ni razdeljen. Ljudstvo ni ideološko zaslepljeno. Ne delimo se po barvi, ne delimo se po regiji, v kateri imamo stalno bivališče, ne delimo se po narodnosti naših staršev, ne delimo se po očetih partizanih in domobrancih. Narod je tu. Narod zagledaš, dragi politik, če se slučajno ozreš skozi okno.

Narod hoče preživeti še eno leto, če se le da brez pljučnice. Če se le da, s službo. Hoče poslati otroke v šolo in kupiti nov pralni stroj, hoče na koncert, pivo in pico. Želi si optimizma, ki lajša napore in blaži skrbi. Narod je seveda sestavljen iz posameznikov, vsak ima svoj pogled na svet, vsak bo volil svojo stranko. Zato pa tudi imamo parlamentarno demokracijo. Slovenci nismo razdeljeni. Smo pa različni. In hvala Bogu za to! Ne rabimo postati vsi enaki.

Ampak rabimo dostojnost in pogum Ljudmile Novak. Rabimo, da politiki, tisti, ki so, in tisti, ki morda še bodo, to mejo dostojnosti razumejo in spoštujejo. Ali pa menjajo poklic.


Preberite še


Najbolj brano