Blagoslovi in težave v novih časih

Igralka Ana Dolinar je na družabnih omrežjih objavila čustven zapis o tem, da so dnevi s tremi majhnimi otroki, ki so ves dan doma in se šolajo na daljavo, pač težki. Da zahtevajo celega človeka, da je nemogoče najti nekaj minut miru in da jo boli srce, ker se z otroki, pod pritiskom in od utrujenosti, krega. Ženska, žalostna zaradi razmer, jezna, na nekoga. Na vlado, na leto, na zimo, na svet.

Seveda se je pod njenim zapisom usula tipična človeška solidarnost. Kdo ve, zakaj vsak od nas zelo dobro razume svoje lastne zadrege in težave, izzive drugih ljudi pa hitro odpravi z zasmehljivim zamahom roke. Živimo v času, čeprav so bili morda navsezadnje vsi časi takšni, ko je dobrih nasvetov veliko več kot dobrih vzgledov.

Podoba ženske, kraljice doma, ki je vso svojo energijo posvečala skrbi za hišo in vzgoji otrok, je melodramatičen privid, izmišljena pripovedka, ki našim prednicam dela veliko krivico.

Ampak s tem ni nič narobe. Vsaka glava ima svojo pamet in vsak, ki se odloči, da javno obelodani svoje izkušnje in pogled na svet, lahko upravičeno pričakuje tako trepljanje po ramenih kot udarce po glavi. Kar je zaskrbljujoče, je diskurz, ki se je pojavil v delu komentarjev in tudi v nekaterih medijskih povzetkih in interpretacijah zapisa. Diskurz, zaradi katerega se, podobno kot pri Hojsovih hitrih porokah in konzervativnih babicah, vprašamo, če epidemija koronavirusne bolezni nemara nima nenavadnega stranskega učinka, da zamenja stoletje. Ker, res, katero leto se že piše na koledarju?

Grozota številka ena je, da so se našli modreci, ki so napisali, da so otroci vendarle blagoslov, ne pa težava. Ker, no, “sončki”, pa te stvari. Kot da bi bilo starševstvo en sam neskončen zabaven spust po mavrici igrivosti ob spremljavi ptičjega petja. Ena sama puhasta mehkoba in rožnata sladkoba, neprekinjena nebeška blaženost. Kot da ne bi vedeli, da je vzgajanje otrok, pa kaj to, da je življenje pravzaprav, lepljiv posel, večkrat umazan kot čist. Da so skrbi, neprespane noči, strah, živčnost, kreganje zaradi neumnosti, neskončno ponavljanje istih gest, brezplodno pospravljanje in popravljanje dokaz pristotnosti ljubezni. In ne njene odsotnosti. Kdor misli, da bi morala mati od trenutka, ko odpre oči, do trenutka, ko jih osemnajst ur kasneje zapre, lebdeti na oblaku blaženosti, živi v zablodi.

Grozota številka dva so zgodbe o tem, kako so naše prababice vzgojile vsaka po 37 otrok in so iz njih naredile dobre kristjane in delovne, uspešne ljudi, ne da bi se pri tem spotile ali si zlomile noht. In kako jim sploh ni bilo niti najmanj težko preživeti celih dni z njimi. Ni jim bilo težko, ker jih niso. Tradicionalna slovenska mati ni sedela v izbi in se z otroki sklanjala nad prvo berilo. Najmlajša dva je imela v predalu, ostali so pazili drug na drugega, ona pa je skrbela za hišo, delala na njivi, držala pokonci štalo in, zelo pogosto, služila denar: v premožnejših gospodinjstvih, s pranjem in šivanjem, v tovarni. Podoba ženske, kraljice doma, ki je vso svojo energijo posvečala skrbi za hišo in vzgoji otrok, je melodramatičen privid, izmišljena pripovedka, ki našim prednicam dela veliko krivico.

Kar je povezano z grozoto tri: “kaj pa sploh imaš otroke, če pričakuješ, da ti jih bo vzgajala država”. Izvor pregovora “Potrebuješ vas, da vzgojiš otroka” sicer ni natančno znan, a je del ljudskega izročila v več afriških kulturah. In gotovo ga niso napisale vzgojiteljice v vrtcih. Otroci rastejo srečni v gostem in raznovrstnem družbenem tkivu, obkroženi z več generacijami odraslih in v družbi vrstnikov. Torej, ne, mama z otroki za štirimi stenami ni nekaj naravnega niti od Boga danega niti nima v sebi kakšne presežne žrtvene plemenitosti. In ja, ženska, odrasel človek, potrebuje in si zasluži svojih pet minut. In če se komu zdi, da sta dva otroka, ki tolčeta po vratih kopalnice, blagoslov in da ju mama ne ljubi dovolj, če kriči nanju in potem še malo na spletno občinstvo, no, se lahko zapelje nekam ... po mavrici navzdol.


Preberite še


Najbolj brano