Metaforični lovci in emancipirane ženske

Zaljubljeni mladenič piše svojemu dekletu pismo: “Draga moja, zelo te pogrešam v tej kasarni. Zate bi prehodil najvišji vrh sveta in preplaval najgloblje morje. Skratka, ostani zvesta in počakaj name. Kmalu se vidiva. Tvoj vojak Toni. P.S.: Če ne bo deževalo, pridem naslednji vikend.”

Mogoče bo po dolgih letih šala znova aktualna, saj se bo pobuda za ponovno uvedbo služenja obveznega vojaškega roka v tekočem mandatu po vsej verjetnosti še vrnila na politično agendo. Če poslušamo starejše generacije, lahko hitro ugotovimo, da “vojaščina” ni bila prav nobena šala. Ni jih malo takih, ki celo trdijo, da je bila širšega družbenega pomena, saj je iz “fantov delala moške.” Zato naj danes pripadniki močnejšega spola ne bi bili več pravi moški, spreminjali naj bi se v družbo pomehkuženih moških in prekomerno emancipiranih žensk.

Kako bi drugače pojasnili pojav trpeče slovenske matere in žene, ki ji je spomenik postavil prav naš največji pisatelj? In kje so bili moški, ko je ženska držala tiste tri slavne vogale hiše?

Argumentov za ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka ne bi smeli metati v isti koš in v tem, da bi morali biti v Sloveniji bolje pripravljeni na grožnje, je tudi nekaj resnice. Grožnje pa, da ne bo pomote, niso zgolj vojaške narave, kar bi seveda tovrsten predlog moral upoštevati. Vendar pa je argument o uvedbi vojaščine kot braniku moškosti milo rečeno smešen.

Na vprašanje, kdo sploh je pravi moški, je težko odgovoriti, saj enoznačen odgovor ne obstaja, a največkrat se za izhodišče navaja razliko med moškim in žensko, ki izhaja iz obdobja pradavnine, ko so bili moški lovci, ženske pa so bojda skrbele za potomstvo in ogenj.

Pravi moški mora biti nekaj več, odlikovati se mora po določenih telesnih značilnostih, ki ga delajo superiornega v odnosu do drugih pripadnikov spola, poleg tega mora znati opravljati vsa “moška opravila”, ki v današnjem času vključujejo vse od popravila avtomobila do gradnje hiše. Biti mora finančno in psihično stabilen, da lahko vzdržuje družino, ženi pa prepušča proste roke pri skrbi za gospodinjstvo, otroke, rojstne dneve, vzgojo in ostale težave, ki niso dovolj pomembne, da bi si pravi moški z njimi belil glavo. Kljub moči ne sme biti nasilen, lahko se sprosti, a ne sme zapasti v odvisnost, mora biti delaven ...

Človek bi mislil, da je Slovenija polna teh primerkov, a v resnici ni tako in nič ne kaže, da je bilo častnih mož, ki bi se zavedali odgovornosti do sebe, družine in družbe, več v preteklosti, ko je bila delitev nalog med spoloma jasnejša kot danes. Kako bi drugače pojasnili pojav trpeče slovenske matere in žene, ki ji je spomenik postavil prav naš največji pisatelj? In kje so bili moški, ko je ženska držala tiste tri slavne vogale hiše?

Kljub temu se mnogim toži po dobrih starih časih, ko je bil moški moški, naj to pomeni karkoli, ter ženska pa ženska - pohlevna, pridna in delavna. Med njimi tudi igralcu Bojanu Emeršiču, ki je letos prejel bodečo nežo, nežlahtno nagrado za najbolj seksistično izjavo leta. V njej je problematiziral pretirano empancipacijo žensk v zadnjih 15 letih. Ta naj bi vplivala tudi na erotiko. Moški in ženske so drugačni, moški je lovec, zdaj pa svojo primarno vlogo izgublja, je dejal.

Zakaj naj bi bilo to nujno slabo, sicer ni povsem jasno. Če je pomehkužen moški nekdo, ki je sposoben samostojno voditi gospodinjstvo in upošteva ženske v svojem življenju, si lahko le želimo, da bi jih bilo v prihodnosti čim več.

Vsi tisti, ki pa mislijo, da so moški “od nekdaj bili lovci”, in kot metaforične lovce vidijo tudi sebe, naj se - opremljeni zgolj z lokom in puščicami - odpravijo v enega od slovenskih gozdov. Kakšen bi bil rezultat, je najbrž vsem jasno. Res je, ti “lovci” ne mislijo lova na živali, temveč na ženske. A kako naj se ne posmehujemo ali celo sočustvujemo s temi novodobnimi samooklicanimi lovci, ki se ustrašijo že emancipirane ženske?


Preberite še


Najbolj brano