Kaplja čez rob

Besede Amerika v slovenskem pogovornem jeziku ne uporabljamo zgolj kot geografski pojem, ampak tudi, resda zadnje čase manj pogosto, ko skušamo s presežniki opisati določeno - praviloma izjemno - pozitivno izkušnjo ali pa celo upe, sanje.

Prizori z druge strani ocena, ki so v zadnjih dneh napolnili domala vse svetovne medije in iz novinarske agende skorajda izrinili novice o covidu-19, pa so povsem drugačni. Policijska ura, ropanje trgovin, nasilje protestnikov in požari v neposredni bližini Bele hiše precej bolj spominjajo na prizore iz držav s slabšim slovesom. Povod za proteste je kruta smrt slehernika, Georga Floyda. Če bi se gospod rodil prave barve polti, bi danes bil še živ, tako pa ga je policist zaradi suma, da je v trgovini plačal s ponarejenim bankovcem za 20 dolarjev, ubil. Njegov zadnji krik so protestniki vzeli za geslo demonstracij, ki so vzniknile po različnih mestih v državah.

Naprej, korupcija in okoriščanje vplivnih posameznikov na račun javnih naročil in davkoplačevalskega denarja v naši državi ni nič novega.

George Floyd ni prvi in prav gotovo ne zadnji, ki je doživel brutalno policijsko nasilje na lastni koži, a posnetek umora je bil vendarle kaplja čez rob. Rasizem in z njim povezana nepravičnost pesti deželo hrabrih in svobodnih že od nekdaj, prav tako je že dolgo znano, da je mnogo temnopoltih na lastni koži izkusilo policijsko nasilje. Spomnimo, pred šestimi leti so na enako problematiko na glas opozarjali v Fergusonu, ko je porota oprostila policista, ki je ubil neoboroženega temnopoltega mladeniča.

Najbrž ni naključje, da so protesti izbruhnili prav v času, ko je zaradi novega koronavirusa narasla brezposelnost, razlike med množico revnih brez socialnih pravic in možnosti za dostojno življenje ter peščico bogatih pa so se še poglobile. Zato srditost protestov ni presenetljiva. Če kaj, nas zgodovina uči, da je človek, ki nima kaj izgubiti, nevaren. To je nauk, ki bi se ga moral zavedati prav vsak voditelj.

Na drugem koncu sveta se že dober mesec dogajajo drugačni protesti, na kolesu. Povsem neprimerno bi bilo primerjati odmevnost protestov v Sloveniji in tudi razloge zanje s tistimi v Združenih državah Amerike. V Sloveniji si nasilne prizore iz ameriških mest težko predstavljamo, kar je najverjetneje znak, da še vedno verjamemo v temeljno pravičnost in delovanje zakonodajnih institucij v državi.

Z malo domišljije pa lahko med protesti v obeh državah vendarle potegnemo nekaj vzporednic. Naprej, korupcija in okoriščanje vplivnih posameznikov na račun javnih naročil in davkoplačevalskega denarja v naši državi ni nič novega. Spomnimo se le znamenitih nakupov vojaške opreme, neverjetne gradnje termoelektrarne, da o slapih denarja, ki se meni nič tebi nič izlivajo iz zdravstvene blagajne, niti ne govorimo. Skratka, nič novega za nobeno dosedanjo oblast. Povečanje zanimanja za dogajanje na politični ravni v času ukrepov za zajezitev epidemije in strah pred prihodnostjo so povzročili, da je bilo mešetarjenje z nakupom zaščitne opreme vendarle kaplja čez rob. In so se mnogi odpravili na ulice, da bi opozorili na nesprejemljivost tovrstne politike.

Skupna točka je tudi odziv oblasti na proteste, ki skuša diskreditirati zahteve protestnikov - od tega, da gre zgolj za kaviar levičarjev, ki jim je eno figo mar za zdravje Slovencev, in nonšalantnih nasvetov, da koristi predvsem kolesarjenje v hrib, do brez dvoma precej hujših groženj in napovedi o vojaškem posredovanju in celo umeščanju protestnih skupin na seznam terorističnih skupin, ki si jih je te dni privoščil ameriški predsednik.

Ni dvoma, da je vpliv, ki ga ima ameriška kultura, gospodarstvo in “demokracija” na Slovenijo in Evropo, ogromen. Zato se ob gledanju teh posnetkov samo od sebe poraja vprašanje, ali nas pot, ki jo ubiramo, ko plešemo po taktirki Washingtona, res vodi v pravo smer.


Preberite še


Najbolj brano