Hlapec in gospodar
Najpogosteje natisnjeno besedilo največjega slovenskega pesnika bojda ni tista znamenita sedma kitica Zdravljice, ampak verz, ki je odtisnjen na škatlici cigaret Filter 57. Brez težav bi ga lahko spregledali, a tam je, na robu vsake škatlice: “Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele.” Kako gre naprej, pa tudi vsi vemo.
Če bi iskali najpogosteje natisnjen in uporabljen zapis drugega nespornega velikana slovenske književnosti, Ivana Cankarja, bi bila najbrž zadeva nekoliko bolj zapletena. Njegove fraze ne krasijo tako znanega izdelka. Nič hudega, nekatere Cankarjeve zapise, primerjave in citate so zato veliko bolj ponotranjili Slovenci. Kar je seveda nekoliko čudno, saj velja naš največji pisatelj za zamorjenega in težkega avtorja, njegova dela pa profesorice slovenščine najavljajo s takim strahospoštovanjem, da bi se jih ustrašil še največji knjižni molj.
Večina se s Cankarjevim delom sreča v osnovni šoli, ko je na vrsti Pehar suhih hrušk, dijaki nato v srednjih šolah z muko, ki je primerljiva tisti, s katero teče Francka za vozom, berejo Na klancu.
Večina se z njegovim delom sreča v osnovni šoli, ko je na vrsti Pehar suhih hrušk, dijaki nato v srednjih šolah z muko, ki je primerljiva tisti, s katero teče Francka za vozom, berejo Na klancu, mogoče si s šolo ogledajo še kakšno predstavo na obveznem izletu v gledališče. Na tej točki se odnos med, upam si trditi, povprečnim maturantom in Cankarjem sporazumno zaključi.
Vendarle pa je duh Cankarja še kako prisoten med nami. Skorajda ne mine teden, da ne bi slišala komentarjev o “tej naši dolini šentflorjanski” in o “za hlapce vzgojenem in za hlapce rojenem narodu.” Vsak, ki ima, kot bi rekli v pogovornem jeziku, pet minut časa in se ima za kritičnega posameznika, pri čemer sploh ni nujno, da si je drami, iz katerih črpa, ogledal, kaj šele prebral, lahko s pridigarskim tonom okrca sodržavljane za narod brez hrbtenice, stanje v državi pa za tipično pritlehno in zadušljivo. Kot da ne bi bil sam del te družbe in je kot tak ne bi ustvarjal.
Vrednota dobrih umetniških del je, da preživijo svoj čas. Ena od lastnosti, ki jo mora imeti dober umetnik, je sposobnost opazovanja sveta okrog sebe in prepoznavanja vzorcev, ki so večji od njega samega in obdobja, v katerem živi. Ivan Cankar je bil gotovo eden takih, zato ni prav nič presenetljivo, da so njegova besedila tudi več kot sto let kasneje še kako aktualna. Ne le za slovensko družbo in ne le za slovenski narod, ampak za vsako družbo, v kateri zmaguje politikanstvo in nazadnjaštvo, in za vsak narod, ki se tako ali drugače ukloni tujim interesom. Kar pa velja na določeni točki za skorajda vsako družbo in državo.
Je pa zanimivo, kako se razlikuje pogled na lasten narod. Recimo Katalonci se imajo za borben narod, o čemer naj bi pričala tudi njihova zastava. Anekdota pravi, da je nastala pred tisočletjem, ko je eden od njihovih voditeljev med bitko za Barcelono na sicer zlat ščit z lastno krvjo narisal štiri rdeče črte. Da so leta 2018 brez svoje države, ne dokazuje, da niso borbeni, uspešni ali pogumni, ampak da še ni bilo pravega zgodovinskega trenutka. Niti približno se nimajo za hlapce, še več, praviloma so ponosni na svojo zgodovino, pa čeprav nimajo svoje države.
Vse to me spomni na znano zgodbo o tem, kako na isti kozarec, do polovice napolnjen z vodo, gledajo optimist, pesimist in realist. Podobno je najbrž s pogledom na narod in družbo, v kateri živimo. Ne verjamem, da smo narod neverjetno športno nadarjenih posameznikov z junaškim srcem, a da bi bili zgolj narod hlapcev, je tudi malo verjetno. Tudi zato, ker je jasno, da narod tvorijo posamezniki. Ti pa so lahko pogumni ali strahopetni, poslušni ali uporniški, pametni ali neumni ter, če želite, hlapci ali gospodarji. Vse drugo je posploševanje in vzvišeno pridiganje, ki se lepo sliši in običajno pade na plodna tla, a o težavi, ki jo naslavlja, pove bolj malo.