Veselje Novaka Đokovića in veleposlanikova jeza

Srbska teniška reprezentanca je 12. januarja 2020 zmagala na velikem turnirju v Avstraliji. In potem so se, kot je ob takšnih priložnostih običaj, veselili, se objemali, pozdravljali navdušene gledalce, se še posebej poklonili svojim navijačem in peli. Samo dan kasneje pa je prav njihova proslava postala bolj zanimiva kot sama športna zmaga. To bi bilo lahko celo razumljivo, saj je skupno proslavljanje vodil veliki igralec Novak Đoković, ki je v kasnejših odzivih tudi dobil najpomembnejšo vlogo.

A ne zato, ker je igral dober tenis ali ker je premagal Rafaela Nadala, temveč zato, ker je pel. Zaradi treh pesmi, ki jih je skupaj s sotekmovalci prepeval. Najprej so peli o ljubezni do svoje domovine in nato, že v intimnih prostorih, dodeljenih srbski reprezentanci, tudi znani Marš na Drini in Vidovdan. Prva je koračnica skladatelja Stanislava Biničkega, posvečena zmagi srbske vojske v slavni bitki na Ceru avgusta leta 1914, druga, Vidovdan, je iz poznih osemdesetih let 20. stoletja, časa zmagoslavja Slobodana Miloševića in razpada Jugoslavije.

Pogajanja o popolni normalizaciji odnosov med Beogradom in Prištino so danes ustavljena in čakajo. Prav tako so ustavljene politike širitve Evropske unije na Balkan.

Koračnica je bila predmet svojevrstnega diplomatskega spora že prve januarske dni leta 2013, ko jo je takratni predsednik Generalne skupščine OZN, bivši srbski zunanji minister Vuk Jeremić, uvrstil v program svečane proslave pravoslavnega novega leta. Že naslednje jutro je v New York prispelo protestno pismo, naslovljeno na generalnega sekretarja Ban Ki Muna. Pismo, ki so ga podpisala združenja bosanskih Američanov in bosanskih Kanadčanov, je generalnega sekretarja opominjalo, da se je veselil in ploskal pesmi, ki je spremljala pohode srbske vojske po jugoslovanskih bojiščih. Tokrat, sedem let kasneje, januarja 2020, je protestiral veleposlanik republike Kosovo v Bolgariji, Edon Cana, najprej zaradi Marša na Drini in nato zaradi vidovdanskega refrena, ki ga je prepeval Đoković. Da, kamorkoli bo odšel, se bo kmalu vrnil, saj kdo mu lahko iz duše vzame Kosovo. Cana je Đokovića - tenisačeva družina izvira iz kosovske vasi Zvečani - obtožil, da ostaja običajen balkanski nacionalist in šovinist, ter zaključil, da je prav to tudi razlog, da ostaja najmanj priljubljen teniški šampion v zgodovini.

In prav tu bomo nenavaden diplomatski protest in športno zmagoslavje pustili ob strani. Ne zato, da bi ga pozabili ali kot nepomembnega spregledali in se prepustili ugodju, da je šlo zgolj za veselje zmagovalnega tenisača in slabo voljo diplomata. Temveč zato, ker se bomo vrnili k velikemu prazniku srbske pravoslavne cerkve, Vidovdanu. Začel bom z dolgim potovanjem slovenskega diplomata in potopisca Benedikta Kuripečiča od Ljubljane do Carigrada. Nikola Juričič in Jožef Lamberg sta se po naročilu rimsko-nemškega cesarja Ferdinanda I. po letu 1530 odpravila k sultanu Sulejmanu zaradi pogovora o miru. Kot sopotnika in prevajalca sta na pot povabila tudi Kuripečiča, ki je, “da ne bi izgubljal časa” - prav tako je zabeležil -, pisal dnevnik o skupni poti.

Leta 1531 je na Dunaju objavil knjigo Potopis skozi Bosno, Srbijo, Bolgarijo in Rumelijo. Za nas je zanimiv njegov opis takratne Prištine in obisk groba turškega sultana Murata, ki je umrl v slavni bitki na Kosovem polju v spopadu s srbsko vojsko, ki jo je vodil knez Lazar. Kuripečič zabeleži, da je ob sultanovem grobu tudi slišal o slavnem vitezu Milošu Kobiloviću, ki je sultana na bojnem polju ubil in ki ga slavijo “Hrvatje po teh krajih”. Napisal je ključno dejstvo, zanimivo tudi danes. Velika bitka na Kosovem polju med osmansko in srbsko vojsko je potekala 28. junija 1389. Kasneje je bila sprejeta ocena, da je bila vojska srbskega kneza Lazarja poražena, vendar se je še kasneje pokazalo, da ohranjeni viri ne govorijo o turškem uspehu, da prav nasprotno večinoma poročajo o turškem porazu.

Dejansko, pišejo raziskovalci in zgodovinski ter politični forenziki, ni šlo za uničujoč poraz srbske vojske, temveč verjetno za nekakšen neodločen bojni izid ali celo za zmago združenih kristjanov nad Turki. Zato je razumevanje kosovske bitke povzročilo tudi metodološki spor v srbskem zgodovinopisju in v zahtevi po pisanju zgodovine na podlagi preverljivih virov ali najboljših in najstarejših ohranjenih dokumentov. Brez tega ne moremo razumeti, kako se je Kosovska bitka spreminjala in širila v legendo, oddaljujoč se od same bitke. Izvrsten primer je iz oktobra leta 1389, ko so odposlanci kneginje Milice prišli v Dubrovnik s prošnjo, ali lahko kneginja, Lazarjeva vdova, dobi diplomatsko imuniteto in potrebno varstvo ob svojem bivanju v mestu. Senat Dubrovnika je prošnji ugodil. In prav isti odposlanci so takrat poročali tudi o veliki Kosovski bitki, bitki na praznik svetega Vida, ter o smrti obeh vojskovodij, Lazarja in Murata. Ter tudi sporočili, da v bitki ni bilo zmagovalca. In tako je ostalo zabeleženo v dubrovniških analih. Potem pa se je poročilo odposlancev začelo spreminjati in prilagajati všečnosti bralca. Zato kasnejši pisci v poročanje uvedejo tudi Lazarjevi hčerki, njun prepir o zaslugah in lojalnosti njunih soprogov, Lazarjevih dvomih ter odhodu zeta, osumljenega izdajstva, v turški tabor, kjer - da bi se očistil neupravičenih obtožb - ubije Murata.

Še kasneje, v 19. stoletju, dobi bitka na Kosovem polju novo funkcijo. Postane poslanica ideje nacionalne osvoboditve, ki jo konec 20. stoletja vešče izkoristi novi politični lider Slobodan Milošević. Prav on mit o kosovski bitki spremeni v udaren političen program in ob proslavi, ki so se je udeležili vsi takratni jugoslovanski politiki, na Vidovdan, 28. junija 1989, tudi napove, da so sedaj “šest stoletij kasneje Srbi ponovno v bitkah in pred bitkami”.

Včasih, v veliki politiki in diplomaciji, vztrajanje pri interpretaciji preteklih dogodkov prinese tudi rezultate. Dobri politiki se od povprečnih ločijo po tem, da vedo, na kateri točki je treba narediti kompromis in sprejeti odločitev. 10. novembra 1995, ko so v ameriškem Daytonu potekala pogajanja o koncu vojn v Bosni in Hercegovini, sta v mesto pripotovala tudi vodja kosovskih Albancev Ibrahim Rugova ter njegov politični lobist Bujar Bukoshi. Administracija predsednika Billa Clintona je imela namero istočasno s podpisom daytonskega sporazuma zaključiti tudi spore Beograda in Prištine. Nova Miloševićeva interpretacija kosovske bitke je dobila nov zagon. Srbski veleposlanik Nebojša Vujović je kasneje pričal, da so ameriške oblasti pripravile dokument, ki naj bi ga podpisala Milošević in Rugova, o tako imenovani široki avtonomiji Kosova, z lastno vlado ter institucijami in pravico do samostojnega vodenja politike, vendar v okviru Srbije. Milošević je ameriški predlog, ki bi ga Rugova podpisal, v jezi zavrgel. Pogajanja o popolni normalizaciji odnosov med Beogradom in Prištino so danes ustavljena in čakajo. Prav tako so ustavljene politike širitve Evropske unije na Balkan.


Preberite še


Najbolj brano