V času velikega slavja so spregledali ključnega moža

Nihče ga ni omenil. Ob velikem slavju, ki se je začelo skorajda neposredno po izgubljeni finalni tekmi letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu proti zmagovalni Franciji, ga niso povabili na skupna fotografiranja in vse druge oblike ohranitve spomina, za katerega so bili vsaj tisti nedeljski dan prepričani, da bo večen. Hrvaška nogometna skupnost, vsi oni, ki so bili v Moskvi, pa dan kasneje tudi tisti, ki so slavili v Zagrebu, mu niso klicali slave.

Zvonimir Boban, bivši nogometaš prestižnih evropskih klubov in sedanji vplivni osebni in glavni svetovalec predsednika svetovne nogometne organizacije Giannija Infantina, je ponovno ostal nikogaršen. In prav v tej, v času navdušenja popolnoma izgubljeni, skorajda nepomembni podrobnosti se skriva vrsta zgodb, ki so del politične zgodovine regije. 13. maja 1990 sta tako kot vsakega zgodnjega jutra iz danes že zaprte glavne železniške postaje v centru Beograda odpeljala proti zahodu dva potniška vlaka. Prvi vlak je bil namenjen v München, drugi, ki je odpeljal le slabih dvajset minut kasneje, pa v Pariz. Tistega majskega dne sta bili obe kompoziciji povsem polni. A velika večina potnikov ni potovala ne v bavarsko ne v francosko prestolnico, saj je bil njihov končni cilj samo nekaj sto kilometrov oddaljen Zagreb ter nogometna tekma Dinama in Crvene zvezde. Jugoslovansko nogometno prvenstvo je bilo tistega leta že odločeno, beograjski klub je že bil državni prvak in tekma bi morala biti povsem običajen športni dogodek. A ni mogel biti.

Zvonimir Boban, bivši nogometaš prestižnih evropskih klubov in sedanji vplivni osebni in glavni svetovalec predsednika svetovne nogometne organizacije Giannija Infantina, je ponovno ostal nikogaršen.

Le nekaj dni pred tekmo je bil dr. Franjo Tuđman plebiscitarno izvoljen za novega hrvaškega voditelja. Množice navijačev, ki so se pripeljale z jutranjima vlakoma, ni zanimala nogometna tekma, niti načina igre, ki sta ju določila oba trenerja, Dinamov Ivica Kuže in Zvezdin Dragoslav Šekularac. Prišli so na spopad dveh tribun. Tekma se zato tudi nikoli ni začela.

Po skandiranju dela tribun, da je Zagreb srbski ter da bo Tuđman ubit, se je začel pretep. Nogometno igrišče je dobilo svoj drug namen, postalo je mesto spopada. Vmes so posegli miličniki. Enega izmed njih, Refika Ahmetovića, je napadel slavni nogometaš Dinama Zvonimir Boban. Takrat se je vse skupaj tudi končalo, najprej tekma, ki se niti ni začela, in malo kasneje tudi jugoslovanska nogometna liga.

Bobanov udarec miličnika je pomenil konec nekega obdobja. Sam o tem dogodku kasneje nikoli ni želel prav veliko govoriti. Je pa bil Tuđman prepričan, da je šlo za organiziran poskus državnega prevrata. Ines Šaškor, takratna urednica informativnega programa zagrebške televizije, je kasneje pripovedovala, da jo je klical Antun Vrdoljak, eden najtesnejših Tuđmanovih sodelavcev. Sporočal ji je, da gre na stadionu za sabotažo volilnih rezultatov, da so spopadi navijačev režirani in naj vse skupaj razume kot napad na demokratično Hrvaško.

Zato, je nadaljeval Vrdoljak, bo - s pooblastilom volilnega zmagovalca - nemudoma prišel na televizijo in takoj prevzel urejanje vseh programov. Tuđman je namreč želel cenzurirati televizijske posnetke pohoda Dinamovih navijačev, pretepov z navijači Zvezde in razbijanje Zagreba. Tuđman se je bal jugoslovanske armade, bil je prepričan, da jih lahko televizijska sporočila prepričajo, da je poseg vojske nujen.

Boban je kasneje iz Dinama odšel v nogometni klub Bari, pa v A.C. Milan ter Celto de Vigo in igral dober nogomet. Pri tem spominu bi tudi ostalo, če se ne bi presenetljivo vrnil. V seriji kolumn, ki jih je pisal za hrvaški časnik Sportske novosti, se je začel spraševati o skritih in zamolčanih stvareh hrvaškega nogometa. Tuđmanu je očital zahteve po ustvarjanju režimskega nogometnega kluba Croatia in nesprejemljivega favoriziranja Dinama v odnosu do ostalih klubov.

Oktobra leta 2015 je odprl tudi ključno vprašanje o političnih strukturah, ki so ustvarile Zdravka Mamića, lastnika hrvaškega nogometa, ter mu dovolile postati nedotakljiv. Spraševal je veliko preveč, kot je bilo kadarkoli in komurkoli dovoljeno. Povedal, da je nogomet postal del politike in izvršne oblasti in da se z njim tudi tako upravlja. Mamića je obtožil, da sprejema vse nevarne odločitve v hrvaškem nogometu ter prav zato gradi tesne, koruptivne vezi z vladajočo politiko in predsednico države Kolindo Grabar Kitarović.

Takoj zatem je moral Boban zopet oditi. Toda vprašanj o Mamiću in nenavadnih poslovnih in trgovinskih praksah hrvaške nogometne zveze ni bilo mogoče več ustaviti. Mamić je bil tik pred začetkom letošnjega svetovnega prvenstva pravnomočno obsojen. Večer pred izrekom sodbe je pobegnil v Bosno in Hercegovino.

Aktualnemu hrvaškemu selektorju nogometne reprezentance ni bilo več nujno odgovarjati na njegove klice, se mu opravičevati za vsako posamično potezo, ki velikemu lastniku ne bi bila všeč, ali mu pojasnjevati, kdo bo in kdo ne bo igral. Pa to ni bilo edino. Tudi kapetan hrvaške reprezentance Luka Modrić in Dejan Lovren, oba - tako hrvaški državni tožilec - udeležena pri Mamićevem prekladanju denarja, sta lahko igrala nogomet. To je omogočilo Hrvaški igrati v finalu.

Boban se je potem znova vrnil. Tudi takrat presenetljivo. Aprila leta 2016 si je predsednik Fife, Infantino, v Rusiji ogledoval priprave na svetovno prvenstvo. Boban ga je spremljal in bil nekaj mesecev zatem na velikem zboru odločujočih v svetovnem nogometu imenovan na prestižno in skrajno vplivno mesto predsednikovega osebnega in glavnega svetovalca.

Njegova odsotnost ob velikem slavju hrvaške nogometne reprezentance je bila prav zato toliko bolj vidna. Kot da v Zagrebu ne bodo nikoli pozabili in še manj odpustili spraševanj o skritih načinih odločanja, o incestnem prepletu politike in nogometa ter o zamolčanih delitvah nogometnega ugleda in denarja.


Preberite še


Najbolj brano