Toda moj klient je bil agent ameriške tajne službe

Vse se bolj ali manj zgodi. In potem se izkaže, da so tudi navedbe pričevalcev kar precej resnične. V sredo, 14. aprila 2021, se je pred bivšim sodiščem za vojne zločine storjene na ozemlju nekdanje Jugoslavije končalo ponovno sojenje Jovici Stanišiću in Franku Simatoviću Frenkiju. Obtožba tožilcev je bila srhljivo podrobna. Da sta ustanavljala paravojaške enote, jih opremila z orožjem, organizirala njihovo urjenje in financiranje ter jih napotila na vojaške akcije, označene z uboji ter nasilnimi pregoni civilnega, etnično nečistega prebivalstva.

Najprej s področja Kninske krajine ter vzhodne in zahodne Slavonije na Hrvaškem ter nato iz občin Sanski most, Bjeljina, Bosanski Šamac, Doboj, Zvornik in Trnovo v Bosni in Hercegovini. Kriva naj bi bila za zločine nad najmanj 340.000 žrtvami. Tožilčeve besede o zločinih, storjenih v času jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se slišijo - izrečene danes - kot najbolj aktualno in svareče opozorilo vsem, ki prav sedaj, toliko let po sestankih in načrtih Slobodana Miloševića in njegovega hrvaškega kolega Franja Tuđmana, ponovno obujajo razmisleke o dokončni rešitvi jugoslovanskega vprašanja.

Milošević in Tuđman sta se dogovorila vsaj o dveh stvareh, najprej kako si bosta razdelila Bosno in Hercegovino ter takoj zatem kako bosta selila prebivalstvo in etnično očistila ozemlja svojih novih velikih držav. Ugotovila sta, da je le vojna zanesljivo orodje za dosego njunega političnega cilja. Jovica Stanišić je bil Miloševićev izvajalec, v času vojn šef srbske tajne policije in vrhovni šef najvplivnejših kriminalnih združb v državi. Simatović pa njegov pomočnik. Čeprav se zdi, da so mafijski šefi veliko raje in obsežno trgovali z Radovanom Stojičićem Badžo, prvim general-polkovnikom srbske milice, načelnikom resorja za javno varnost in namestnikom ministra, ki so ga prav tako spoznali na svojih roparskih pohodih po Hrvaškem ter Bosni in Hercegovini.

Toda 11. aprila 1997, malo po polnoči, ko je Stojičić kot običajno sedel v svojem separeju gostilne Mamma mia, je bilo že odločeno, da bo zanj najbolje, če bo dokončno pozabil vse, kar ve o vojni. Tudi zato, ker je haaško sodišče za vojne zločine začelo s svojim obsežnim delom. Vključno z vprašanjem, ki se je nevarno začelo bližati Miloševiću in Tuđmanu, kdo je bil vodja tega organiziranega zločinskega projekta. V lokal je vstopil visok, par minut kasneje se je izkazalo tudi izurjen moški, naslonil cev pištole Hackler &Koch na glavo Stojičićevega sina, njega, Badžo, pa prerešetal s prirejeno strojnico, opremljeno z dušilcem. Morilca seveda niso nikoli našli.

Jovica Stanišić je bil bolj previden. Znal se je izogniti mafijskim finančnim in servisnim uslugam, ki bi bile namenjene njemu osebno, predvsem pa je znal tudi politično misliti. Že 10. septembra 1992 je imel namen prestopiti, zapustiti Miloševića in se priključiti takratnemu predsedniku Dobrici Ćosiću in predsedniku zvezne vlade, ameriškemu trgovcu Milanu Paniću. Toda šefinja Ćosićevega kabineta je naredila korak preveč, dan pred sestankom je poklicala Stanišića s prijaznim opozorilom o terminu srečanja s predsednikom. Izkušenega obveščevalca naslednjega dne ni bilo. Po Miloševićevem padcu je sodeloval z uslužbenci haaškega sodišča in tako novembra 2001 preiskovalcu Bernardu O Donellu tudi razložil, kako so se financirale različne paravojaške enote, pa tudi notranje ministrstvo in služba državne varnosti ter njene specialne enote, z denarjem, ki so ga z velikimi dostavnimi avtomobili vozili direktno iz glavne državne carinske blagajne.

11. maja 2003 so tudi njega prepeljali v haaški pripor. Slabo leto pred tem, junija 2002, sta bili obe elitni beograjski četrti, Dedinje in Senjak, preveč polni policijskih vozil z oznakami in brez njih, pa tudi uniformiranih in policistov brez uniform. Izvedel sem, da gre za posebno varovanje večje skupine preiskovalcev haaškega sodišča, ki so dobili nalog za preiskavo Stanišićeve hiše. Iskali so dokument z ukazom, s katerim je predsednik Milošević izločil Službo državne varnosti iz organizacijske pristojnosti ministrstva za notranje zadeve in jo podredil direktno sebi. Sodišče je papir potrebovalo kot dokaz Miloševićeve neposredne komandne odgovornosti. Ukaz je bil najverjetneje pripravljen julija 1997, tik preden je Milošević nastopil nov predsedniški mandat in preden je bil Vlajko Stojilković imenovan za notranjega ministra. A dokument je bil kmalu preklican. Stanišić kljub vsej moči ni mogel tekmovati z ministrovim nezadovoljstvom. Resda je imel na svoji strani Miloševića, toda ni imel njegove soproge Mire Marković, ki je popolnoma podpirala ministra, obenem pa šefa tajnih služb sumila, da prisluškuje tudi njej.

13. junija 1998 so se v dvorani predsedstva Srbije zbrali prav vsi, ki so odločali o vojaških, obveščevalnih, varnostnih in političnih vprašanjih države. Tema so bile razmere na Kosovu. In dve liniji poveljevanja. Formalno bi moral vse operacije voditi minister Stojilković, toda šef tajnih služb je imel Miloševićev papir, da je podrejen neposredno njemu. Kot vedno je zmagala soproga. Stanišiću so začeli pripravljati nov papir, tokrat o starostni upokojitvi.

Sedaj se lahko vrnemo k sojenju v Haagu. Za sodnike je morala biti popolnoma presenetljiva izjava Stanišićevega odvetnika, da je bil njegov klient od leta 1991 sodelavec ameriške obveščevalne službe CIA, da je z njo zgledno in uspešno sodeloval. Da je to argument, ki vse njegovo medvojno delovanje postavlja v drugačno luč. Beograjski kronist tega časa Slavoljub Đukić je pravil, da je bil Stanišić predsednikova mehka roka, dr. Zoran Đinđić, ki ga je dobro poznal, pa ga je označil kot onega na dvoru, ki je stopnje iracionalnosti Miloševića in soproge znal držati v nekakšnih mejah.

O njegovem sodelovanju z ameriško obveščevalno službo se je začelo govoriti kasneje, toda nikoli tako določno, kot je to minulo sredo naredil njegov odvetnik. In pri tem spomnil na osvoboditev vojakov Unproforja, ki jih je vojska bosanskih Srbov priklenila na električne drogove kot ščit pred letalskimi napadi. Milošević s svojimi zahtevami, naj jih takoj izpustijo, ni uspel. Radovan Karadžić ga ni poslušal. Moral pa je njegovega odposlanca Stanišića, ki je z oboroženimi pripadniki specialnih enot prišel na obisk na Pale. Pripadnike mednarodnih mirovnih sil so takoj osvobodili. O Stanišićevem sodelovanju s Cio je pisal tudi bivši angleški veleposlanik v Beogradu sir Ivor Roberts v svoji knjigi spominov. Milošević je Stanišića vključil tudi v jugoslovansko delegacijo na mirovni konferenci v ameriškem Daytonu.

Tožilstvo je za Stanišića in Simatovića zahtevalo dosmrtno zaporno kazen. Sodniki bodo sodbo razglasili do konca leta. Sodba se bo slišala tudi kot sporočilo vsem, ki bi želeli ponovno obujati prav vse, o čemer sta se dogovarjala Milošević in Tuđman. Dokončno rešiti jugoslovansko vprašanje.


Preberite še


Najbolj brano