Težave predsednika, ki je navajen samo zmagovati

Konec lanskega leta zanj ni bil najbolj prijazen. Najprej se je moral umakniti in priznati poraz. Ni več mogel utišati protestov proti rudarjenju na novih nahajališčih litija in dragih kovin. Preveč jih je bilo, ki so vedeli, da bo tam, kjer bodo začeli kopati, pokrajina ekološko popolnoma uničena. Predvsem pa so mu pokazali, da mu ne verjamejo. Zbrali so pogum in se uprli.

Kmalu zatem je predsednik razpisal referendum o reformi pravosodja. Potreboval ga je predvsem kot potrditev velike ljubezni državljanov in kot dokaz, da je bil njegov poraz zgolj napaka v delovanju sistema. Pa tudi kot vajo svojih podpornikov za parlamentarne in predsedniške volitve, ki naj bi bile 3. aprila letos.

Če želimo, tako sem razumel, oblikovati moderno srbsko državo, potem moramo zavrniti Vučićeve politične teze o državi vseh Srbov, o veliki Srbiji.

Predsedniku Aleksandru Vučiću je v zadnjih desetih letih uspelo prav vse. In tako zelo rad je imel, ko so mu na njegove prireditve vozili množice, ki so mu ploskale in kazale navdušenje. Že pred tem je ukinil pravico do javnih nastopov politične opozicije, državo spremenil v državo z eno samo veliko politično stranko, prevzel večino časopisov in televizij, razvrednotil institucije, parlament pa spremenil v klub svojih oboževalcev. Vlada je postala izvrševalec njegovih odločitev. Prav o vsem je odločal sam. Tako je tudi razpisani referendum razumel predvsem kot potrditev svoje moči in neskončne priljubljenosti. Nikakor ni primerljivo, toda razpis referenduma - malokdo je razumel njegov namen - je bil podoben dogodkom iz decembra leta 1989. V Srbiji je oblast prevzel Slobodan Milošević, v sosednji Romuniji pa so se začeli nepričakovani nemiri. Vojska je z mitraljezi pobijala vse, ki so nasprotovali, in zadušila upor. Romunski vladar je odšel na obisk v Teheran. Bil je prepričan, da bodo policija, vojska in tajne službe hitro napravile red. Da gre zgolj za napako v sistemu.

20. decembra 1989 zgodaj popoldne se je Nikolae Čaušesku vrnil. Takoj je imel nastop na edini televiziji v državi ter za organizacijo nemirov obtožil tuje agenture. Istega večera je naročil svojim podrejenim, naj naslednji dan v centru Bukarešte organizirajo množičen in veličasten miting. Kot znak državljanske ljubezni do njega in njegove soproge. In res so naslednjega dne napolnili glavni trg v prestolnici. Čaušesku je imel govor in zgodilo se je nekaj, česar Čaušku ni načrtoval. Že po nekaj minutah njegovega hvaljenja samega sebe so se zaslišali vzkliki iz množice, dol diktator, dol Čaušesku, hočemo reforme, sedaj ti bomo povedali resnico. Policija je naredila red in Čaušesku je lahko nadaljeval z govorom. Vendar so se demonstranti znova zbrali ter zasedli nacionalno televizijo. Čaušeskova diktatura je bila končana tri dni kasneje, 24. decembra 1989.

Seveda ne gre za to, da bi ju enačil, sta si pa podobna v svojih odzivih na težave. Vučića je presenetilo, ko je izvedel, da je referendum o ustavnih spremembah padel v velikih mestih, Beogradu in Vojvodini. Njemu naklonjeni mediji so pisali, da je vpil na člane vodstva svoje stranke in grozil z odstopom. To je bilo tistega ponedeljka, ki si ga je ljubljanski župan Zoran Janković izbral za obisk Beograda in ko naj bi mu Vučić ponujal kandidaturo za župana Beograda.

Nekje vmes, med obema dogodkoma, mu je razpadel še energetski sistem. Elekro gospodarstvo Srbije je vodil Vučićev osebni izbranec, sicer mojster za peko čevapčičev in pleskavic, ki pa je moral prav zaradi novega imenovanja hitro končati tudi nekakšno zasebno fakulteto za vse, kar si lahko zamisliš. Srbija bi lahko ostala v popolnem mrku, če velikega sistema termo elektrarn ne bi uspelo rešiti inženirjem, ki jih novo vodstvo še ni odstranilo. Pa se tu ni končalo. Opozicijski politiki, ki so ob vsakodnevnih organiziranih medijskih obtožbah, da kradejo in ogrožajo državo, uspeli preživeti, so opozorili, da so bili tudi volilni rezultati referenduma ponarejeni.

Na primer v občini Sjenica, kjer naj bi svoj glasovalni listič oddali prav vsi polnoletni prebivalci. Vseh 771. Pri čemer so vedeli, da vsaj polovica prebivalcev občine dela na nemških gradbiščih in da jih v času glasovanja ni bilo doma. Sledila je prva opozicijska odločitev. Da bo na predsedniških in parlamentarnih volitvah potrebno organizirano nadzirati prav vsako volilno skrinjico posebej in tako zmanjšati možnost goljufij. Toda to bi Vučić še prenesel. Nabor načinov, kako zagotoviti volilno zmago, je znan še iz časa vladavine Slobodana Miloševića. Vučić ga pozna v podrobnosti.

Druga odločitev opozicije je bila bolj neprijetna. Da bodo na volitvah nastopili s skupno listo. Od Vučića finančno odvisni časopisi in televizije so sporočali, da to ni mogoče. Nadaljevali pa s pripovedjo, da so opozicijski liderji skorumpirani, medsebojno sovražni, da opozicijsko sodelovanje ni mogoče. Nesrečna predsednica srbske vlade je ponavljala sporočilo, da želijo Vučića ubiti. Seveda ni bilo jasno, ne kdo ne zakaj, toda kazalo je v smer opozicije. Toda to niti resna vest ni bila več. Opozicija je uspela z dogovorom o skupnih kandidatih na volitvah. Advokat Božo Prelević, bivši minister za notranje zadeve, je postavil nov cilj. Ni zadosti, je rekel, da pozovemo ljudi, naj glasujejo proti Vučiću, zahtevati moramo več. Naj glasujejo za pravno državo, brez kriminala in korupcije, za državo, v kateri imaš dostop do informacij, za državo, v kateri se ne ponarejajo rezultati volitev. To je bil usoden poziv. Če želimo, tako sem razumel, oblikovati moderno srbsko državo, potem moramo zavrniti Vučićeve politične teze o državi vseh Srbov, o veliki Srbiji.

V sredo, 2. februarja letos, je sledil dogovor. O skupnem kandidatu opozicije na predsedniških volitvah, o skupni kandidatki, ki bo vodila listo na parlamentarnih volitvah, in o skupnem kandidatu za mesto beograjskega župana. Vučić bo zmagal na predsedniških volitvah, toda njegova oblast bo načeta in okrnjena.


Preberite še


Najbolj brano