Spor v Južnokitajskem morju in neumska družina Putica
Bruseljski pogovor je potekal skorajda idilično. Visoki evropski uradniki so usklajevali še zadnje podrobnosti dokumentov, ki so bili, dobra dva tedna kasneje, 17. julija 2018, z vso potrebno pozornostjo podpisani v Tokiu. Na bruseljskih mizah sta bila teksta dveh sporazumov: prvi, prostotrgovinski, je določal odpravo praktično vseh dajatev za podjetja iz držav Evropske unije, ki izvažajo na Japonsko, drugi, sporazum o strateškem partnerstvu, pa je uokviril občutljiva področja usklajevanja varnostnih politik. In kazalo je, da bo sestanek razmeroma hitro in uspešno končan. Potem pa se je zapletlo.
Pa ne zaradi predlogov sporazumov. Pred tako pomembnim srečanjem je bilo namreč potrebno uskladiti tudi splošno deklaracijo, ki zadeva celovitost odnosov, med Japonsko in evropskimi državami. In na tej točki usklajevanja so slovenski predstavniki predlagali, naj se v delu deklaracije, ki opisuje odnose v Južnokitajskem morju, doda tudi ocena, da se morajo odločitve Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu spoštovati.
Republika Kitajska je po kapitulaciji Japonske in koncu druge velike vojne leta 1945, objavila nove zemljevide in kartografske prikaze tega dela sveta. Z njimi so označili, da celotno južno kitajsko morje, vključno z posameznimi otočki in tudi morskimi čermi, pripada Kitajski. Dele istega morja pa so kot svojega razumeli tudi Filipini, Brunej, Indonezija, Vietnam in Malezija. Leta 2013 je filipinski zunanji minister Albert del Rosario, najprej povedal, da želi njegova država rešiti pomorski spor z Kitajsko in takoj zatem nadaljeval z vprašanjem ali izvaja Kitajska, ki je že začela posamične čeri spreminjati v otočke z pristanišči in celo letališči, svoje aktivnosti skladno s konvencijo OZN o pravici do morja? Filipinske oblasti so kasneje zaprosile arbitražno sodišče v Haagu za presojo. Vložili so tožbo. Odgovor iz Pekinga je bil, verjetno tudi zato , ker so vedeli, da jih bo arbitražno sodišče v Haagu pozvalo k odgovoru na več tisoč strani dolgo filipinsko vlogo, kratek. Sporočili so, da arbitražne razsodbe ne bodo priznali.
Pred leti je obsežno analizo spora v južno kitajskem morju napisal veleposlanik Iztok Mirošič, ter tudi zaradi slovensko hrvaškega spora o meji na morju ter arbitražne razsodbe istega arbitražnega sodišča,ki presoja tudi vlogo Filipinov, opozoril na pomen omenjanja spoštovanja arbitražnih sodb v dokumentih evropske unije.
Sedaj se lahko vrnem k letošnjemu julijskemu sestanku v Bruslju. Takoj po slovenskem predlogu so hrvaški predstavniki prosili za odmor. Predlog, naj se v preambulo dokumentov za srečanje v Tokiu vnese tudi del o arbitraži in spoštovanju mednarodnega pravnega reda, so pričakovano zavrnili.
Tokratni vzrok hrvaškega strahu ob kakršnikoli omembi arbitraže pa tokrat ni bil njihov spor s haškim arbitražnim sodiščem zaradi zanikanja razsodbe sodnikov o morski meji s Slovenijo, temveč drugje. Razlog je bila družina Putica, oziroma brata Tihomir in Josip Putica, lastnika otočkov Veliki in Mali Školj v Malostonskem zalivu. Brata namreč dokazujeta, da sta zelo pomembna otočka, večji meri 7500 kvadratnih metrov, manjši je največkrat zaradi višine morja pod vodo, njuna last, da so vsi potrebni dokumenti shranjeni v zemljiški knjigi bosansko hercegovske občine Neum, ter da so vsi zemljiški davki plačani v isti občini. Otočka in vrh polotoka Klek sta po burni lastniški zgodovini postali del ozemlja republike Bosne in Hercegovine ter točka morske povezave lepega in bogatega Malostonskega kanala z Neumskim zalivom. In takoj zatem tudi prostor novega spora. Leta 1999 sta takratna predsednika Hrvaške, dr. Franjo Tuđman in Bosne in Hercegovine, Alija Izetbegović podpisala dokumente o določitvi kopenske in morske meje, s katerimi je hrvaški predsednik potrdil obstoječe stanje in status BiH kot pomorske države. Vendar Hrvaška, kot po običaju, meddržavnega sporazuma nikoli ni potrdila v svojem parlamentu. Saj, tako so pojasnjevali, je predsednik Tuđman podpisal dokument, ki je prav zaradi lastništva obeh otočkov in vrha polotoka Klek, sporen oziroma ponarejen, ter tudi nevaren, saj določa dostop BiH do odprtega morja.
Potem sta skušala Sporazum o meji z Bosno in Hercegovino tudi v hrvaškem parlamentu potrditi predsednika vlad, dr. Ivo Sanader ter kasneje Zoran Milanović. A sta se morala oba, tudi zaradi groženj, podobno kot predsednik vlade dr. Ivica Račan po parafiranem sporazumu z dr. Janezom Drnovškom, umakniti. Sanader in Milanović, ki je hladno povedal, da se zaradi dveh kamnov, za katera ni prepričan , da sta hrvaška lastnina, že ne bo šel diplomatske vojne s sosednjo državo, umakniti. Oba sta želela sporazum ratificirati zaradi načrtov o potrebni prometni povezanosti severne in južne Dalmacije. Nekako takrat se je oblikovala ideja o gradnji mostu, ki bi preko polotoka Pelješac povezal hrvaške teritorije. In oba predsednika hrvaških vlad sta vedela, da bi ratifikacija že leta 1999 podpisanega meddržavnega sporazuma dokončno rešila tudi vprašanje morske meje med državama.
Potem se je zgodil prelom. Hrvaške oblasti so ocenile, da lahko začno gradnjo tako imenovanega pelješkega mostu tudi brez soglasja sosednje države in brez rešenega mejnega vprašanja.
Osmega septembra lani je predsedujoči v predsedstvu BiH, Bakir Izetbegović, povabil na pogovor vodjo delegacije EU v državi, Larsa-Gunnarja Wigemarka. Kot se da razbrati iz zapiskov, je imel Izetbegović dve sporočili. Da cilj BiH ni preprečiti namere in potrebe Hrvaške po prometni povezavi države, temveč zaščititi svoje interese in pravico pristopa do odprtega morja. Da morata prav zato državi pred začetkom gradnje pelješkega mostu rešiti vprašanje meje na morju ter da so Republiki Hrvaški takšno prošnjo predali že leta 2007. In ostali brez odgovora. Hrvaška je v času sarajevskega pogovora že imela v svojih rokah dokument, ki ga je izdalo Ministrstvo za promet in komunikacije BiH, svojevrsten sporazum, ki ga očitno ni potrdila ne bosanskohercegovska vlada ne državno predsedstvo, o tehničnih karakteristikah mostu. O njegovi višini in razmaku nosilnih stebrov. V Zagrebu so ga razumeli kot politično soglasje za začetek gradnje in kot dokument, s katerim so lahko dokazovali Evropski komisiji, da pri izplačilu evropskega denarja za gradnjo mostu ni več ovir.
Izetbegović je napovedal tožbo proti Hrvaški zaradi ogrožanja suverenosti in kršenja konvencij OZN. Večkrat izrečen predlog o določitvi mejne črte med državama s sodbo stalnega arbitražnega sodišča v Haagu je postal ponovno aktualen. Le da ga v Zagrebu ne želijo slišati. Zato lahko tudi samo najsplošnejša omemba arbitraže, pa čeprav samo kot dodatek o spoštovanju arbitražnih presoj v dokumentu pred srečanjem EU in Japonske, povzroči težave in takojšnje nasprotovanje.