Skrivnostni sporočili nogometaša Luke Modriča
V slavnostno opremljeni in za velik dogodek pripravljeni dvorani v Londonu sta bila dva povabljenca, ki sta razumela prav vse povedano. Prvi je govoril, drugi je imel, ko ga je poslušal, solzne oči. Luka Modrić, ki ga je svetovna nogometna organizacija na svoji veliki prireditvi izvolila in izbrala za najboljšega igralca na svetu, se je v svojem slavnostnem odzivu zahvalil. In prav vse bi bilo v skladu z veseljem ob popolnem vrhuncu igralčeve kariere, če ne bi izrekel ključnega stavka. Lahko bi ga preslišali ali zgolj površno razumeli kot svojevrsten izraz vljudnosti in spoštovanja, ali pa ga samo pripisali slavnostnemu in praznovanju primernemu namenu.
Modrić je, očitno zelo premišljeno, povedal, da se želi posebej zahvaliti Zvonimiru Bobanu, človeku, ki je bil njegov življenjski in športni vzor. Gledal sem oba, Modrića, ko je stal na odru, in Bobana, ki je, jokajoč, sedel med povabljenimi. Oba, Modrić, najboljši nogometaš sveta, in Boban, najvplivnejši mož vsega, kar se je ali se bo zgodilo v svetovnem nogometu, sta vedela, da ni bil omenjen še tretji.
Zato je bil Modrićev poklon Bobanu na veliki londonski proslavi in razglasitvi najboljšega nogometaša sveta tudi poklon Bobanovi oceni vloge Mamića v hrvaškem nogometu.
Tretje ime je Modrič dodal dan po podelitvi, ko se je vrnil v Madrid in ob sprejemu dopolnil svoj londonski govor. Povedal je, da je imel zelo pomembno vlogo v njegovem nogometnem vzponu na Olimp Predrag Mijatović in je zato del nagrade tudi njegov.
Treh velikih nogometašev ne druži samo izbrana igra, v kateri so bili vsak v svojem času najboljši. Niti ne zgolj svetovno prvenstvo leta 1998 v Franciji, kjer je Bobanova ekipa dobila bronasto medaljo, Mijatović pa z zgrešeno odločujočo enajstmetrovko v tekmi z Nizozemsko ustavil moštvo Jugoslavije pred četrtfinalom. Modrić ju v času svojega praznovanja ni omenil zgolj zaradi tega. Za razumevanje celotne zgodbe moramo izstopiti iz nogometa.
Predsednik republike Hrvaške dr. Franjo Tuđman je po tenisu in dobri večerji rad igral igro s kartami preferans. Običajno sta bila soigralca znani zagrebški ginekolog Velimir Šimunović in predsednik uprave zavarovalnice Croatia osiguranje Suad Rizvanbegović. Okoli njih so sedeli gledalci in poslušalci: Tuđmanov teniški partner Bruno Orešar, predsednikov zaupnik in šef nogometnega kluba Croatia Zlatko Canjuga, visok zagrebški funkcionar in predsednik hrvaške nogometne zveze ter izvrsten pripovedovalec šal Branko Mikša, pa tudi nogometni trener Miroslav Čiro Blažević.
Na enem izmed teh kvartopirskih pogovorov, novembra 1997, je Tuđman vprašal Blaževića, ali mu lahko razkrije predvidene reprezentančne igralce za tekmo z Ukrajino v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Blažević je previdno začel, da bo v golu vratar Marjan Mrmić, a je moral takoj utihniti. Tuđman je vrgel karte na mizo in zavpil: “Ne, ne! Branil bo Ladić, zapomni si, Dražen Ladić!”
Tako je seveda tudi bilo. Tuđman je bil lastnik hrvaškega nogometa. Kot del svoje politične doktrine je imel ambicijo narediti hrvaški nogomet evropsko in svetovno uspešen. Del tega je bil tudi nogometni klub Croatia, kasneje spet preimenovan v Dinamo. Postal naj bi eden izmed najprestižnejših evropskih nogometnih moštev. Zato je bil v klub kot operativec in finančni “maher”, da bo zadosti vsega, predvsem denarja za takšen podvig, pripeljan Zdravko Mamić. Po Tuđmanovi smrti je prevzel del njegove oblasti. Prisvojil si je nogomet. Tudi Modrića.
Prvi, ki si je upal javno obsoditi takšno prisvojitev nogometa, je bil Boban. Tomislav Židak, legendarni hrvaški novinar, raziskovalec nogometa, izvrsten pisec in poznavalec skrivnosti, je napisal, da je glas Zvonimira Bobana prav vsakič, ko se je oglasil, vznemiril celotno Hrvaško. Tako je bilo tudi jeseni leta 2015, ko je Boban obtožil lastnika hrvaškega nogometa. Mamić je vso svojo spretnost in energijo usmeril na nevarno in napačno mesto. Njegova dejanja so državna sramota, je dejal.
Zdaj, toliko let kasneje, je Mamić osumljen različnih hudodelskih dejanj, zato je pred nekaj meseci, tik pred izrekom sodbe in svetovnim nogometnim prvenstvom, pobegnil v Bosno in Hercegovino. 13. junija letos je bil pred enim od hrvaških sodišč, ki preiskuje Mamićeve finančne malverzacije in davčne utaje, zaslišan tudi Modrić. Pojasniti je moral finančno pogodbo svojega prehoda iz zagrebškega Dinama v londonski Tottenham Hotspur leta 2008. Takrat je namreč moral z Mamićem podpisati še posebno pogodbo o delitvi zaslužka, mu izplačati dobrih deset milijonov evrov ter, kot dokazuje državni tožilec, ponarediti datum podpisa tako, da ga je pomaknil za nekaj let nazaj. Na junijskem sojenju je skušal še nekako zaščititi Mamića, dokler ga ni državni tožilec opozoril na nevarnost krivega pričanja.
Zato je bil Modrićev poklon Bobanu na veliki londonski proslavi in razglasitvi najboljšega nogometaša sveta tudi poklon Bobanovi oceni vloge Mamića v hrvaškem nogometu. To sta v londonski dvorani vedela oba.
Tretji, ki se mu je zahvalil Modrić, je bil Predrag Mijatović, prav tako poseben igralec nogometa. Ob koncu nogometne kariere leta 2006 ga je predsednik Real Madrida Ramon Calderon imenoval za športnega direktorja kluba. Mijatović je bil tisti, ki je uredil vse potrebno, skupaj z javno manj znanim, a v evropskem nogometu spretnim in vplivnim Vladom Lemićem, za kasnejši Modrićev prestop v kraljevski nogometni klub.
Prve dni avgusta letos sta bila Mijatović in Lemić gosta hotela Gallia v Milanu. Seveda nista bila turista, niti naključna obiskovalca galerij in razstavišč, še manj nakupovalca v vrsti trgovin z vabljivimi izložbami. V hotelu, v katerem se v prvi polovici avgusta sklepajo dogovori o prestopih nogometašev, sta čakala morebitno odločitev o Modrićevem novem klubu, milanskem Interju.
Letošnja londonska prireditev je bila po Modrićevi odločitvi posvečena veliki trojici. Seveda najprej njemu samemu, slavljencu in najboljšemu nogometašu sveta, nato Bobanu, odločilnemu človeku svetovnega nogometa, ter Mijatoviću, brez vednosti katerega se ne more zgoditi kaj prav posebej nogometno presenetljivega.
Govor londonskega slavljenca Luke Modrića po podelitvi velikega priznanja je bil skrbno premišljen.