Putinovo iskanje poti na Balkan

Prihod ruskega predsednika so pričakovali s pripovedmi o njegovi moči ter napovedmi, kako raznovrstna in vredna darila bo prinesel s seboj. Bila so sporočila o desetinah strateških sporazumov, vrednih sto in več milijonov evrov, ter o obsežni oborožitveni košarici skorajda novoletnega presenečenja. Domala natanko pred tednom dni, v četrtek, 17. januarja, so obljubljen obisk tudi dočakali.

V Beogradu, glavnem mestu Srbije, so ruskega predsednika pričakali nadvse veličastno, s slavnostno dobrodošlico, skorajda pozabljeno v današnji Evropi. Mesto se je enostavno šibilo pod težo ruskih zastav in pozdravov radosti. Ulice so bile prepolne ljudi, izmenjavajoče so se oglašali topovski streli in zvonjenje cerkvenih zvonov. Prišel je Vladimir Putin.

Rusija ostaja na Balkanu, je bilo politično sporočilo Putinovega obiska v Beogradu. Resda v drugačnih okoliščinah kot so pričakovali, toda ostaja.

Zdelo se je, kot da bi prav z velikim in glamuroznim sprejemom gosta, ki ga večina državljanov Srbije ocenjuje kot najpomembnejšega svetovnega voditelja, želeli vsaj malce prikriti vse tisto, kar je ob samem obisku ostalo zamolčano. Trgovinska menjava med državama je skorajda zanemarljiva, sodelovanje srbske vojske je bistveno intenzivnejše z zvezo Nato kot z Rusijo ter da tudi tokrat ne bo dogovora o postavitvi ruske vojaške baze v Nišu.

Pa vendar sta obisk potrebovala tako gost kot njegov gostitelj, srbski predsednik Aleksandar Vučić. Gost, ker mu ob padanju javnomnenjske priljubljenosti med ruskimi volilci ugaja dokaz o navdušenju in spoštovanju, gostitelj pa, ker se prvič srečuje s ponavljajočimi se protesti opozicije in civilne družbe in bo prihod Putina pokazal kot podporo enega izmed svetovnih voditeljev svoji politiki.

Predvsem pa je Putin potreboval tudi sporočilo svoji in mednarodnim javnostim, da Rusija geostrateško ne zapušča balkanskega polotoka. Da bi bile preuranjene ocene, da se umikajo z mehkega trebuha EU ali da jih je ponesrečena in spodletela pomoč pri poskusu nasilne menjave oblasti v Črni gori ali izguba pooblaščenih političnih pozicij v Makedoniji demotivirala. Rusija ostaja na Balkanu, je bilo politično sporočilo Putinovega obiska v Beogradu. Resda v drugačnih okoliščinah, kot so pričakovali, toda ostaja.

In res se je v zadnjih nekaj letih v regiji marsikaj spremenilo. Pred časom mi je prijatelj, tudi bivši minister, pravil, da bi, če bi njegov oče, črnogorski partizanski general, po nekakšnem čudežu vstal iz groba in slišal vesti o dramatičnem poslabšanju odnosov Črne gore in Rusije, takoj sam sestopil nazaj v grob, prepričan, da je svet dokončno padel s tečajev.

Črna gora je danes članica zveze Nato in bodoča članica EU. Makedonija je z odhodom predsednika vlade Nikole Gruevskega in prihodom novega vladnega liderja Zorana Zaeva rešila težko vprašanje odnosa z Grčijo in si odprla prostor za članstvo v Natu in EU. Tudi Bosna in Hercegovina napoveduje, ob vseh zadržkih in nasprotovanju člana državnega predsedstva, Putinovega občasnega sogovornika, Milorada Dodika, svoje članstvo v obeh zvezah.

Zato je bilo ob Putinovem beograjskem obisku prikrito prav vse tisto, kar je kazalo, da se tudi razmere v Srbiji spreminjajo: da so države EU daleč najpomembnejši trgovinski partner Srbije, saj je njihov celoten trgovinski delež skoraj 65-odstoten, in da je ruska trgovina s Srbijo, brez trgovine z plinom, praktično zanemarljiva. Skorajda primerljiva z donacijami in finančnimi darili, ki jih Srbiji odobrava Evropska komisija.

Pomenljiv in nazoren je tudi podatek o lanskih 60 skupnih vajah srbske vojske z enotami zveze Nato in šestimi podobnimi vojaškimi vajami z rusko vojsko. Srbski predsednik že nekaj let ne odgovarja na ruske predloge in zahteve po spremembi statusa tako imenovane ruske humanitarne baze v okolici Niša. Oblasti v Kremlju želijo, da bi oporišče dobilo eksteritorialni status in da bi osebje, zaposleno v oporišču, imelo enake pravice kot diplomati. Bazo v Nišu želijo spremeniti v vojaško oporišče na Balkanu, še preden pride do podpisa sporazuma o celoviti normalizaciji odnosov Beograda in Prištine.

Pred desetimi leti sva v strunjanski obmorski rezidenci slovenskega farmacevtskega koncerna Krka nadaljevala pogovore z danes na žalost pokojnim podpredsednikom ruske vlade Jegorjem Gajdarom. Sistematično je raziskoval vzroke razpada bivše Jugoslavije in brutalnih vojn.

Gajdar je Jugoslavijo razumel kot eno izmed držav, katerih zgodovina je ponazarjala težave z razgradnjo ozemeljsko celovitih imperijev. Obenem pa kot državo, ki je razpadla sočasno s Sovjetsko zvezo. Ocenjeval je, da je bila pomembna sestavina ohranjanja stabilnosti Jugoslavije po letu 1945, prav položaj, ki ga je dobila z jaltskim sporazumom in postala prijazen teliček, ki sesa dve kravi. Država, ki je popolnoma ne nadzirata ne Sovjetska zveza ne Zahod. Dodal je, da sta tudi zlom sovjetskega imperija in konec hladne vojne spremenila zunanjepolitične in gospodarske pogoje obstoja Jugoslavije. Ter nadaljeval, da bo morala Rusija znova premisliti svoje strateške interese na Balkanu in predvsem oceniti možnosti razrešitve odnosa Srbije in Kosova.

Danes so njegove ocene veliko bolj razumljive. Ruski zunanji in strateški politiki je popolnoma ustrezalo dolgoletno stanje nasprotovanja ali vsaj časovnega oddaljevanja članstva držav regije v EU. Nekakšno stanje trajne nespremenljivosti, svojevrsten status quo. Zlasti v času po atentatu na reformatorskega srbskega predsednika vlade Zorana Đinđića se je morda celo zdelo, da bo takšno stanje dejansko prevladovalo.

In da bo ruska strategija odnosa do držav bivše Jugoslavije, prav zaradi lastne ocene, da se v regiji ne more prav nič bistvenega spremeniti, tudi uspešna. Da bo Srbija ostala zapletena v nerešljivost odnosov s Prištino, da bo politika Bosne in Hercegovine brez pravega odgovora na ponavljajoče se nastope bivšega predsednika republike Srbske Milorada Dodika, da bo spor Makedonije in Grčije dolgotrajen in da je lojalnost Črne gore Rusiji večna. Pa se je samo v zadnjih nekaj letih prav vse spremenilo.

Makedonskega predsednika vlade Nikolo Gruevskega, ki sedaj išče politični azil na Madžarskem, je zamenjal Zoran Zaev in kljub vsemu s predsednikom grške vlade Aleksisem Ciprasom podpisal prespanski sporazum in ga tudi zakonsko uveljavil. Oblasti v Črni gori so ohladile politične, varnostne in gospodarske odnose z Moskvo, v Bosni počasi, a vedno znova poudarjajo, da želijo, da država postane članica EU in zveze Nato. Ko bo tudi Srbija s pomočjo Bruslja in Washingtona ter z vztrajnostjo nemške kanclerke Angele Merkel celovito normalizirala odnose z Kosovim, bo za rusko politiko začelo zmanjkovati pravega prostora. Ostala ji bo pomembna, toda vseeno ne usodna vloga balkanskega distributerja zemeljskega plina.


Najbolj brano