Predsednik, ki ni želel odstaviti samega sebe

Bilo bi povsem napačno misliti, da si ni želel pozornosti. Toda tistega dne mu je bilo prav vse odveč in tudi neprijetno. Verjetno boleče, ko je videl desetine novinarjev pred svojo pisarno. Vsi so bili pravočasno obveščeni, da bo aretiran. Agentje državne agencije za preiskovanje in zaščito so 26. aprila 2013 končali tri velike in povezane operacije, ki so jih poimenovali Memory, Patriot in Pravda.

Državna policija je Živka Budimirja, predsednika Federacije Bosne in Hercegovine, aretirala zaradi suma prejemanja podkupnin, povezanih s pomilostitvami zapornikov. Ko sem predsednika opazoval, se mi je zdelo, kot da je tistega aprilskega dne popolnoma osivel ...

Daytonski sporazum je ustavil vojno in je zato dragocen. Ostaja pa vprašanje, kako nagovoriti vse državljane, da bodo razumeli BiH kot svojo državo.

Budimirja je leta 2011 za predsednika Federacije BiH predlagala zmagovalna stranka parlamentarnih volitev. Njen predsednik Zlatko Lagumdžija je namreč želel sestaviti koalicijo brez obeh bosansko- hercegovskih strank HDZ in je zato povabil k sodelovanju Hrvaško stranko prava ter Budimirju ponudil mesto predsednika. Vse bi bilo verjetno tako kot vedno, če se ne bi Lagumdžija po nekaj mesecih premislil in sestavil novo koalicijo s strankama HDZ. Prav takrat je tudi Budimirjevo predsedniško mesto obljubil novi koaliciji.

Toda Budimir ni želel odstopiti. Ocenil je, da gre za ogrožanje nacionalnih interesov ter prek drugega doma parlamenta sprožil ustavni spor. O pobudi bi moralo odločati federalno ustavno sodišče. Vendar se to ni moglo sestati, saj ni imelo dovolj sodnikov. Nova sodniška imena pa bi lahko predlagal samo predsednik federacije, Budimir. Ko so sklicali prvo sejo nove vlade, so se je udeležili tako novo imenovani ministri kot ministri bivše koalicije, saj Budimir pred odločitvijo ustavnega sodišča ni želel podpisati njihove razrešitve. Zato so ga tudi aretirali. Leta 2019 je bil tudi oproščen vseh obtožb. Primer Budimir zato ni zanimiv kot sodni, temveč kot politični problem konstitucije države Bosna in Hercegovina.

Ko se je oblikovala nova državna ureditev, v času, ko se je ameriška in evropska politika dokončno odločila, da je potrebno jugoslovanske vojne končati, je bilo vprašanje ustavne ureditve Bosne postransko. Potrebno je bilo končati vojne. Danes, 25 let kasneje, je težko razumeti, toda takrat so bila jugoslovanska mirovna pogajanja v ameriškem mestu Dayton ključna tema evropske in svetovne politike. Vložek v pogajanja je bil prevelik, da bi ga prepustili običajnim balkanskim domislicam. Tudi tisti, ko je hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman odpotoval iz Daytona nazaj v Zagreb in so francoski obveščevalci ocenili, da bi razlog za njegov nenaden odhod lahko bila nova vojaška ofenziva proti Slavoniji in Vukovarju. Vendar so ameriške tajne službe zagotovile, da bo hrvaški vodja naslednjega dne ponovno za pogajalsko mizo in da se v času pogajanj ne bo zgodilo prav nič.

Podobno je bilo ob aretaciji ameriškega novinarja Davida Rohdeja v Srebrenici. Zaselek Nova Kasaba, v bosanski občini Milići, bi danes morali poznati po prelepi džamiji Musa-paše, ki je bila del svetovne dediščine Unesca. Toda leta 1992 so jo porušili in zeleni marmor njenih sten tudi uničili. Nova Kasaba je imela nogometno igrišče, ob katerem je Rodhe našel prva množična grobišča. Ko so se začela mirovna pogajanja v Daytonu, so mu sporočili, da iz taistih grobnic vojaki bosanskih Srbov odnašajo človeške ostanke in jih skrivajo na novih lokacijah blizu mesta Zvornik. Odšel je tja in našel nova množična grobišča. Tam so ga tudi aretirali.

Uredništvo časopisa, za katerega je pisal, je obvestilo predsednika ZDA Billa Clintona. Od Miloševića so zahtevali, naj problem takoj reši, naj disciplinira Radovana Karadžića in naj Rohdeja izpustijo. Karadžić in general Ratko Mladić, vojaški poveljnik vojske bosanskih Srbov, sta odgovarjala, da bodo pogajanja v Daytonu enostavno propadla in da je Rodhe njihov novi adut, ki ga ne nameravajo izpustiti. Dokler ni poslal Milošević iz Daytona v Beograd ukaz svojim specialnim enotam, naj Karadžića disciplinirajo. Kasneje so pravili, da so Karadžiću samo malce zagrozili, še kasneje, da so morda uporabili tudi bolj boleča orodja, a 9. novembra so novinarja Rodheja prepeljali v Beograd in mirovna pogajanja v Daytonu so se lahko nadaljevala.

Predsednik ZDA Bill Clinton je vedel, da je vojno v Bosni in Hercegovini potrebno takoj ustaviti. Kot tudi, da morata Srbija in Hrvaška popolnoma sodelovati z Mednarodnim sodiščem v Haagu. Milošević, Tuđman in tudi Izetbegović so ta del razumeli bolj kot dodatno zahtevo ameriške in evropske politike, ki bo hitro pozabljena. Toda bila je ključna. Sodišče v Haagu je odprlo vprašanje dogovora Miloševića in Tuđmana o delitvi Bosne in Hercegovine in potrebnem etničnem čiščenju. Daytonski sporazum je bil zato prvenstveno namenjen končanju vojne v BiH. Vprašanje, kako državo upravno organizirati, da bo tudi ekonomsko uspešna ter da jo bodo tudi vsi državljani sprejeli kot svojo državo, pa je ostalo nekako v ozadju. O tem je poročal evropski pogajalec Carl Bildt. Posledica je, da je danes Bosna in Hercegovina verjetno država z najbolj obilnim administrativno birokratskim aparatom na svetu. Država, ki večino zasluženega denarja namenja njihovim plačam. Ter država, katere administracija če ne že nasprotuje, pa vsaj upočasnjuje vse reforme, ki bi naredile državni aparat bolj učinkovit, saj ima najbolj zapleteno strukturo odločanja.

Daytonski sporazum je ustavil vojno in je zato dragocen. Ostaja pa vprašanje, kako nagovoriti vse državljane, da bodo razumeli BiH kot svojo državo. Pred leti so na velikih protestih vzklikali, dajte nam perspektivo in dajte nam delo. Tudi danes je novi ekonomski zagon edina mogoča dodana rešitev. Nov evropski new deal za Balkan, kot ga je predlagala in tudi že določila nemška kanclerka Angela Merkel. Ljudje morajo po končanih vojnah najprej živeti bolje, je takrat rekla.


Preberite še


Najbolj brano