Po volilni nedelji ponovno iščejo politični strah

Nekaj dni pred volilno nedeljo, 7. oktobra letos, ko so v Republiki Bosni in Hercegovini volili člane predsedstva države in nove parlamente, se je zgodilo dvoje.

Najprej - nastop predsednika hrvaške vlade Andreja Plenkovića na predvolilnem zborovanju hrvaških strank v Mostarju in njegov poziv, naj volijo njegovega kandidata Dragana Čovića. Nato, nekaj dni kasneje, shod protestnikov v Banjaluki, ki so prav tako pozivali volilce, naj ne volijo dosedanjih oblastnikov, povezanih s stranko Milorada Dodika, predsednika Republike Srbske. Oboji, tako Plenković kot protestniki, so bili neuspešni. Hrvaškemu predsedniku vlade ni uspelo pomagati svojemu izvoljencu, protestnemu gibanju pa ni uspelo pomembneje zmanjšati Dodikovega števila volilnih glasov.

Razloge današnjega nelagodja hrvaških oblasti z izvolitvijo Komšića je zato je treba iskati tudi v Zagrebu.

Politična vsebina obeh dogodkov pa daje odgovor na zanimivi vprašanji. Prvo, ali imajo civilno družbena gibanja v Bosni in Hercegovini možnost vplivanja na volilne odločitve, in drugo - staro vprašanje o načinih razvoja držav, ki ga po podpisu daytonskih sporazumov občasno znova postavijo na mizo. Običajno Dodik, s predlogi o drugačnem statusu Republike Srbske, predstavniki hrvaških strank z zahtevami po reformah volilnega sistema in načina odločanja v federaciji BiH. Že v nedeljo pozno zvečer smo poznali prve rezultate volitev za tri člane predsedstva države, kolektivnega državnega vodstva. Verjetno ni bilo dvoma, da bo kot bošnjaški član predsedstva izvoljen Šefik Džaferović.

Drugače je bilo pri srbskem in hrvaškem kandidatu. Dosedanja člana predsedstva Mladen Ivanić in Dragan Čović sta namreč dobila protikandidata, Dodika in Željka Komšića, ki sta že kmalu po zaprtju volišč razglasila svoji zmagi. In prav tu moramo začeti.

Najprej se bom vrnil v Banjaluko. 18. marca 2018 je izginil mladi, 21-letni Dragan Dragičević. Njegovo truplo so našli šest dni kasneje. Odgovor o vzroku smrti je bil nejasen. Začeli so se protesti, na katerih se je vprašanje smrti povezalo z zahtevami po odhodu aktualne oblasti in trditvami, da sta vlada in Dodik povezana z organiziranim podzemljem. Tik pred volitvami 5. oktobra se je v Banjaluki zbralo 40.000 protestnikov. Draganov oče jim je sporočal, da je vlada organizirala ugrabitev njegovega sina, da se ničesar več ne boji, saj so mu vzeli vse, kar je imel, da se bo maščeval. Protestnemu shodu so se pridružile vse opozicijske stranke. Bili so prepričani, da bo Dodik premagan. A je protestno gibanje in upor ostalo brez svojega odziva. Volilci so volili Dodika.

Razlogi, da se civilno družbeni protest ni mogel odraziti tudi v volilnem odločanju, so vsaj trije. Prvi, da Dodik sistematično gradi svojo pozicijo liderja, ki ga nihče ne more nadomestiti, saj da bi brez njega Republika Srbska začela razpadati. Drugi, da je neposredno povezal partijsko disciplino in lojalnost ter posledično volilno podporo z možnostjo zaposlitve in dobre upokojitve. Tretji razlog je v popolni odvisnosti koalicijskih partnerjev, ki bi z Dodikovim porazom izgubili prav vse. Zato je postal volilni zmagovalec. Sprva ljubljenec ameriške administracije - Madeleine Albright, bivša državna sekretarka, ga je imela za nov veter političnega upanja -, zdaj pa eden izmed tistih balkanskih politikov, ki jim občasno odpre vrata ruski predsednik Vladimir Putin, je postal član predsedstva Bosne in Hercegovine.

Večji pretres, predvsem v Zagrebu, je povzročila izvolitev Željka Komšića. Sporočili so, da zanj niso glasovali hrvaški državljani Bosne in Hercegovine, da je bil izvoljen zaradi volilnega sistema, ki omogoča v Federaciji BiH, da vsi državljani volijo tako bošnjaškega kot hrvaškega člana predsedstva države, da so ga izvolili Bošnjak in ne Hrvati. Komšić jim je odgovoril, da je Hrvat, da je tako vzgojen in na to ponosen, a da je njegova domovina Bosna in Hercegovina.

In prav tu se moram vrniti nazaj. Vrniti v Zagreb. V času božičnih praznikov, 27. decembra 1991, je predsednik Republike Hrvaške dr. Franjo Tuđman sklical velik in verjetno tudi usoden sestanek hrvaškega državnega vodstva in hrvaških političnih predstavnikov iz Bosne in Hercegovine. Tuđman je po uvodu dal besedo Matetu Bobanu, ki je povedal prav tisto, kar je Tuđman želel slišati. Da obstaja v Bosni in Hercegovini - povzemam po skrbno urejenem stenogramu, katerega izvod hrani tudi ljubljanski profesor dr. Ciril Ribičič - nova alternativa, ki se imenuje Hrvaška skupnost Herceg-Bosna in Hrvaška skupnost Posavina. To je “prostor, v katerem živi približno 650.000 Hrvatov”, ki bi ga lahko “razglasili kot neodvisno hrvaško ozemlje in ga priključili Hrvaški.” Nato je dodal, da bi bila tudi v primeru morebitnega uspeha samostojne države BiH Hrvaška skupnost Herceg-Bosna z njo povezana samo kot posebna konfederalna enota. Dokončen okvir je postavil Tuđman. Da samostojna Bosna in Hercegovina nima nobene perspektive. In takoj nato retorično vprašal, ali kdo misli, da “bomo postavili meje med Hrvaško in Hercegovino, da Hrvat iz Hercegovine ne bo mogel v svojo Hrvaško ali Hrvat tja?”

V današnjih okoliščinah, je nadaljeval Tuđman, obstoja BiH ne moremo podpreti, zato lahko promoviramo idejo razmejitve, kot je v interesu hrvaškega naroda. In nato, po krajšem premoru, da je “takšen predlog že pripravljen ... Republiki Hrvaški bi pripadla področja hrvaške skupnosti Herceg-Bosne ter Posavine in Cazinska in Bihaška krajina”. Tuđman je bil prepričan, da Bosna in Hercegovina lahko obstane samo kot državica Bosna, teritorialno strnjena okoli Sarajeva, svojevrstna cona razmejitve med Hrvaško in Srbijo. To je bil načrt, ki so mu na zagrebškem sestanku ugovarjali samo posamezni predstavniki Hrvatov iz BiH. Bili so preslišani in kasneje tudi politično umaknjeni. Tu je bil začetek vsega nezaupanja in nesporazuma med Tuđmanom in bosanskim predsednikom Alijo Izetbegovićem. Tuđman se je moral kasneje, ko se je ameriška administracija odločila prevzeti aktivno vlogo v končanju jugoslovanskih vojn, odpovedati ideji Herceg-Bosne in tretji hrvaški entiteti v BiH. Takrat je tudi pristal na formiranje Federacije BiH, saj je bil prepričan, da bo tako oblikovana federacija vstopila v konfederalni odnos s Hrvaško. Temu ustrezno so bila oblikovana tudi volilna pravila.

Zato je razloge današnjega nelagodja hrvaških oblasti z izvolitvijo Komšića treba iskati tudi v Zagrebu.


Najbolj brano