O gospe, ki jo je zlomila oblast

Najprej ji je bilo povedano, da bodo vse njene težave rešene. Nekaj let kasneje se tudi sama ni več mogla spomniti, katerega dne je to bilo, ostal ji je zgolj spomin o prijetnem občutku, o dobro opravljenem delu in sreči. In to ni moglo biti nič nenavadnega, saj so tistega dne skorajda čarobno izginile vse neprijetne stvari, ki so jo obremenjevale, težave z ločitvijo, podjetniškim neuspehom in naraščajočimi finančnimi dolgovi.

No, morda se kasneje nekaterih podrobnosti niti ni želela več spominjati ali pa jih je, ko je drugi avgustovski teden leta 2010 po njo prišla policija z nalogom za aretacijo, prikrila tudi sama sebi ali pa zgolj potisnila nekam zelo globoko v spomin. Toda tistega srečnega dne ni nihče mislil na morebitne posledice, saj so bili njeni reševalci politični in popolni lastniki državne oblasti ter kot taki tudi povsem nedotakljivi. Videti je bilo, da bo tako ostalo večno ali pa vsaj zelo dolgo ...

Delo je potekalo takole. Barišić je poklical direktorje različnih državnih podjetij, predsednike uprav bank in zavarovalnic, posamezne ministre ali visoke državne uslužbence in jih napotil k Jurakovi ali pa najavil njen nujen in zaupen obisk v njihovih kabinetih. Jurakova jim je izročala fiktivne račune in oni so plačali.

Nevenka Jurak, gospa, o kateri pripovedujem, je ob koncu leta 2000 odpovedala svojo službo na nacionalni televiziji ter nekaj mesecev kasneje ustanovila svoje podjetje z nenavadnim imenom Fini medija. Bilo je zelo malo onih, ki so jo takrat poznali, in še manj tistih, ki so ji dajali naročila in delo. Leta 2001 je imelo njeno podjetje enega zaposlenega in nekaj deset tisoč evrov prihodkov. Dve leti kasneje je začela iskati poslovno pomoč, nekoga, ki bi ji pripeljal dobre oglaševalske posle. Odpravila se je na sestanek, ne h komurkoli, temveč k Mladenu Barišiću, takratnemu šefu carinskih služb Republike Hrvaške. Tudi njega ni poznalo prav veliko ljudi in tudi njegovo delo ni imelo prav veliko skupnega z javnimi nastopi, prireditvami in oglaševanjem. Zato se takoj ni dalo razbrati razloga njene izbire. Kasneje so nekateri zatrjevali, da njun prvi sestanek ni bil naključen, saj da sta se poznala, da bi drugi še bolj krčevito pripovedovali, da sta bila ali postajala ljubimca. Pa nikoli ni bilo povsem jasno, ali je šlo za vročične zgodbe maščevanja ali je bilo tudi kaj res.

Zato se bom tudi sam temu delu izognil. Saj je bilo tistega dne pomembnejše neko drugo, povsem preverljivo dejstvo. Barišić, eleganten gospod, ki se je rad lepo oblačil, nosil izbrane zapestne ure in prav tako rad dobro jedel ter s poznavalskim znanjem naročal najboljša vina, ni bil samo glavni carinik, temveč tudi osebni zaupnik takratnega predsednika vlade dr. Iva Sanaderja in glavni zakladnik vladajoče stranke. Zato mu ni bilo prav težko Jurakove seznaniti s predsednikom vlade. Prvič so se srečali v njegovem vladnem kabinetu. Jurakova ni bila več drobna podjetnica, ki išče nove posle za preživetje, vstopila je v prostor odločitev. Takrat so bili trije. Predsednik, ki je vedel, kaj hoče, carinik, ki je znal najti načine, kako to narediti, in gospa, ki so ji zaupali izpeljavo občutljivega posla.

Posel je šel odlično. Bili so redki poklicani, ki so se uprli ali niso nikoli plačali izmišljenih računov. Denarja v rumenih kuvertah je bilo vedno več. Toda želje so bile še večje.

Jurakova je bila skorajda idealna za namenjeno ji vlogo, saj je bila popolnoma nevpadljiva, nosila je očala vestnih bančnih uslužbenk, imela je prav tako strog pogled in bila podobno tudi opravljena. Takrat bi bilo težko koga prepričati, da je Jurakova postala del organizirane skupine za plenjenje državnega denarja. Scenarij posla se ni kaj dosti spreminjal, vse do poletja leta 2009, ko je Sanader nepričakovano odstopil z mesta predsednika stranke in predsednika vlade. Le obseg se je povečeval skladno z vedno večjimi potrebami po črnem in nenadzorovanem denarju.

Delo je potekalo takole. Barišić je poklical direktorje različnih državnih podjetij, predsednike uprav bank in zavarovalnic, posamezne ministre ali visoke državne uslužbence in jih napotil k Jurakovi ali pa najavil njen nujen in zaupen obisk v njihovih kabinetih. Jurakova jim je izročala fiktivne račune in oni so plačali. Ob koncu vsakega meseca posebej, je pripovedovala kasneje, so sešteli plačane fakture in po poračunu stroškov dela, reprezentance in plačilu davkov določili dobiček. Od dobička se je odštela dogovorjena provizija za podjetje Fini medija ter podjetje, ki je dvigovalo gotovino. Ko so prinesli denar, so ga prešteli, zložili v velike rumene kuverte in jih predali glavnemu blagajniku vladajoče stranke in - poseben del - Barišiću osebno.

Ta je, tako je povedal ob zaslišanju, večji del prejetega denarja prinašal Sanaderju kot posebno finančno pomoč, nekakšen dodatek k predsedniški plači. Denar, ki je prišel v blagajno vladajoče stranke, pa se je prav tako po posebnem ključu delil najbolj zaslužnim ministrom in drugim funkcionarjem, deloma pa so ga uporabljali kot spodbudo za uspeh različnih strankarskih projektov. Posel je šel odlično. Bili so redki poklicani, ki so se uprli ali niso nikoli plačali izmišljenih računov.

Denarja v rumenih kuvertah je bilo vedno več. Toda želje so bile še večje. Potrebno je bilo pospešiti in intenzivirati fiktivna plačila. Tako je pred parlamentarnimi volitvami leta 2007, na katerih je vladajoča hrvaška stranka ponovno dobila mandate za sestavo vlade, Sanader sklical tajni sestanek v svojem kabinetu. Povabljeni so bili šefi največjih državnih podjetij, bank in zavarovalnic. Obveščeni so bili, da jih bo v naslednjih dneh obiskal Barišić osebno ter jim dal posebne in samo njim zaupane naloge. Saj, da potrebuje Fini medija poleg takojšnjega plačila računov, ki prihajajo na njihove naslove, veliko novih naročil. Naj organizirajo proslave, slovesnosti, prireditve, naj slavijo uspehe in se veselijo, a da mora vsako takšno slavje organizirati Jurakova in da ji morajo račune njenih storitev plačati brez spraševanj, zakaj so tako strahovito visoki.

Toda naročil je bilo preveč, ne toliko, da jih povabljeni ne bi hoteli plačati, toda toliko, da se je začelo govoriti, pravzaprav bolj šepetati, najprej o poslovanju Fini medije, ki je raslo v desetine milijonov, potem o Barišićevih razkošnih večdnevnih zabavah v mestecu Cavtat pri Dubrovniku, pa o njegovih oblekah takrat prestižne znamke Brioni ter njenem povsem drugačnem načinu oblačenja. Spraševalo se je, iz katerih naslovov prihaja toliko denarja. Leta 2007 je bil Sanader premočan, da bi si upali tudi šepetati o njegovih strasteh.

Po Sanaderjevem odstopu in zlasti po nenavadnem poizkusu ponovnega prevzema oblasti pa se je vse spremenilo. Opisi načinov, kako je trojica prihajala do državnega denarja, so postali javni. Policija je aretirala Jurakovo in Barišića, Sanader je bil obtožen. Gospa in carinik sta priznala krivdo in obremenila predsednika vlade. Jurakovi so na sojenju pustili - bilo je celo zaželeno -, da obtoži Sanaderja kot glavnega načrtovalca operacije državnega ropa, toda gospa je to dopustitev razumela dobesedno in prestopila dopuščeno mejo. Ob Sanaderju je obtožila tudi hrvaško vladajočo stranko kot ključno soudeleženko operacije ropanja in izsiljevanja Hrvaške. Govorila je o sistemu ropa, ki je postal način obvladovanja države. Tega ji niso odpustili. V ponedeljek, 4. novembra, prvi dan tega tedna, je Nevenka Jurak umrla.


Preberite še


Najbolj brano