Kdo je bil strateg, če je bil Šešelj zgolj izvajalec?

V majhnem sremskem mestecu Hrtkovci so se morali na še manjšem zbrati prav vsi meščani. Večina je bila prestrašenih. Kmalu je pompozno in z oboroženimi spremljevalci prišel tisti, ki so ga morali pozdraviti in poslušati. Meščanom je sporočil, da se začenja nova doba, čas, ko bo oblast spremenila državne meje in omogočila, da bodo vsi lahko živeli skupaj, na enotnem državnem ozemlju.

Mož, ki je stopil pred ljudi, je iz hlačnega žepa izvlekel nekakšen list in začel brati obsodbo. Vojislav Šešelj je prebral imena družin, večinoma hrvaške nacionalnosti, ki morajo zaradi izdajstva takoj zapustiti mesto. Njegov govor je bil povsem nedvoumen in nazoren.

Oba, tako Milošević kot Tuđman, sta vedela, da je razpad Jugoslavije zgodovinska priložnost za oblikovanje velike Srbije in velike Hrvaške.

Hrvaški predsednik Franjo Tuđman bo izgnal 200.000 Srbov, ki jim moramo pomagati in jim dati streho nad glavo. Vendar denarja, da bi jim zgradili nove hiše in stanovanja, nimamo. Zato bo, kot je vpil, naša oblast vsaki izgnani srbski družini dala naslov hiše ali stanovanja, v kateri živijo hrvaške družine. Potem bo vse zelo enostavno, je vpil Šešelj, saj bodo srbske družine predale hrvaškim družinam naslove in ključe svojih bivališč v Zagrebu ali v drugih hrvaških mestih, mi pa jih bomo naložili na avtobuse in odpeljali na meje srbskih ozemelj, od koder lahko odidejo peš proti svojemu novemu bivališču.

Bil je 6. maj leta 1992. Leto pred tem je propadla, zaradi nezmožnosti dogovora evropskih držav in prav toliko zaradi nasprotovanja ZDA in Rusije, iniciativa o napotitvi evropskih mirovnih sil na notranje jugoslovanske meje. Tudi srbska državna politika je bila proti. Slobodan Milošević je sporočal, da ne bo nikoli dovolil, da tuj vojak prestopi srbske meje. Edino kar je ostalo, ne povsem jasno, je bilo, na katere meje je mislil. Šešelj, ki je opravil tisto, česar Milošević ni smel, je srbske zahodne meje označil z imeni hrvaških mest: Ogulin - Virovitica - Karlovac - Karlobag.

Ni bil prvi, ki je določal nove meje in zahteval priključitev Bosne in Hercegovine. Pravzaprav je samo ponavljal, kar je že bilo bodisi povedano ali celo politično dogovorjeno, toda povedano bolj previdno in dogovorjeno v tajnosti.

Šešelj je bil pred dnevi obsojen na deset let zapora zaradi zločinov, storjenih v vojnah na ozemlju bivše Jugoslavije. Za nekatere nizka kazen je bila izrečena tudi zato, ker ga je isto sodišče v sodbi iz leta 2016 oprostilo vseh obtožb.

Tu bi se lahko začeli spraševati, ali bi bilo prav, da bi sodišče sprejelo predlog tožilstva in izreklo bistveno višjo kazen? Lahko bi postavili tudi vprašanje o razlogih, ki so sodnike prvega sklica, Jean-Clauda Antonettija, Mandiaya Nianga in Flavio Lattanzi, napotili k odločitvi, da ni nobenega dokaza Šešljeve krivde, ki bi bil izven “vsakega razumnega dvoma”. Lahko bi se celo začeli spraševati o razlogih razburjenja sodnice Lattanzijeve, ki argumentov svojih sodniških kolegov preprosto ni mogla sprejeti in jima je dokazovala, da je Šešelj pozival k vojni in k etničnem čiščenju, da je torej vojni zločinec.

Toda to bi nas odpeljalo stran od ključnega vprašanja. Če je bil Šešelj zgolj izvajalec zločinske politike, je ostalo neodgovorjeno, čigav izvajalec je bil in namesto koga je govoril? Odgovorili bi lahko zelo hitro, da je bil Miloševićev eksekutor in čistilec. In ne bi zgrešili, le povedali bi premalo.

Leta 1930 je Vlatko Maček, predsednik hrvaške kmečke stranke, vpliven hrvaški in jugoslovanski politik, pisal Robertu Williamu Setonu-Watsonu, angleškemu diplomatu, zadolženemu za regijo. Ni bilo edino pismo, bilo je le eno v dopisovanju, toda bilo je nadvse zanimivo. Maček je napisal, da po sredini jugoslovanske države ”teče usodna kulturna in geopolitična linija, po kateri se je nekoč močno rimsko cesarstvo prelomilo na dva dela.” Nekaj več kot petdeset let kasneje je prav ta teza postala pomemben del političnega programa hrvaškega disidenta Franja Tuđmana in vabljiva misel takrat vodilnega srbskega politika Slobodana Miloševića. Politični vzpon obeh, tako Miloševića kot Tuđmana, je lahko temeljil samo na promociji programa o pravici do nacionalne enovitosti države, pravici vseh Hrvatov in pravici vseh Srbov živeti v enoviti samostojni državi.

Del istega programa je bil tudi projekt preselitve prebivalstva. Da bodo preselitve, kot je nekaj kasneje napisal Dobrica Čosić, omogočile življenje v enem državnem prostoru, etnično enotnem in duhovno celovitem. Leta 1986 so oblikovali v Srbski akademiji znanosti in umetnosti poseben programski dokument, Memorandum o položaju srbskega naroda. Ena od tez je bila, da srbska nacija nikoli ni dobila pravice do oblikovanja lastne države. Milošević je dokument bral in ostal tiho, saj je, kot je dejal, potreboval čas za premislek. Prav v razliki med prevladujočo srbsko politično tezo o močni Srbiji v Jugoslaviji in tezo o razpadu Jugoslavije kot pogoju za oblikovanje močne in velike Srbije, je videl možnost dokončne in popolne strnitve vse oblasti v enih samih rokah. Njegovih.

Tuđman je imel v istem času že oblikovano doktrino o dveh imperativih, padcu komunizma oziroma njegove jugoslovanske različice, ter razpadu Jugoslavije kot pogoju oblikovanja velike Hrvaške. Ocenil je, da je bila najusodnejša za zgodovino tedanje Jugoslavije “delitev Rimskega imperija na Zahodno in Vzhodno cesarstvo,” saj so meje te delitve potekale praktično po sredini tedanjega jugoslovanskega ozemlja, po rekah Donava-Sava-Drina, kar Tuđmana napoti na trditev, da se Hrvatje in Srbi razlikujejo. Da so drugačni, ker pripadajo dvema, med seboj povsem različnim civilizacijama. In da je prav to razlog, ki preprečuje in onemogoča življenje v isti državi. Zato je lahko morebitna rešitev takratnega jugoslovanskega vprašanja ne reformska prenova države, temveč njen razpad po črti rek Donava - Sava - Drina, po črti meje med zahodno in vzhodno civilizacijo.

Oba, tako Milošević kot Tuđman, sta vedela, da je razpad Jugoslavije zgodovinska priložnost za oblikovanje velike Srbije in velike Hrvaške. 25. marca 1991 sta se skrivoma sestala ter dosegla dogovor o delitvi države in oblikovanju etnično čistega državnega ozemlja. Izvajalec tega načrta je bil Vojislav Šešelj.


Najbolj brano